Slovenian
A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z

Actraphane (insulin human) – Povzetek glavnih značilnosti zdravila - A10AD01

Updated on site: 05-Oct-2017

1.IME ZDRAVILA

Actraphane 30 40 mednarodnih enot/ml suspenzija za injiciranje v viali Actraphane 30 100 mednarodnih enot/ml suspenzija za injiciranje v viali Actraphane 30 Penfill 100 mednarodnih enot/ml suspenzija za injiciranje v vložku

Actraphane 30 InnoLet 100 mednarodnih enot/ml suspenzija za injiciranje v napolnjenem injekcijskem peresniku

Actraphane 30 FlexPen 100 mednarodnih enot/ml suspenzija za injiciranje v napolnjenem injekcijskem peresniku

2.KAKOVOSTNA IN KOLIČINSKA SESTAVA

Actraphane 30 viala (40 mednarodnih enot/ml)

Ena viala vsebuje 10 ml, kar ustreza 400 mednarodnim enotam. En ml suspenzije vsebuje

40 mednarodnih enot topnega humanega insulina*/humanega insulina izofan (NPH)* v razmerju 30/70 (kar ustreza 1,4 mg).

Actraphane 30 viala (100 mednarodnih enot/ml)

Ena viala vsebuje 10 ml, kar ustreza 1.000 mednarodnim enotam. En ml suspenzije vsebuje

100 mednarodnih enot topnega humanega insulina*/humanega insulina izofan (NPH)* v razmerju 30/70 (kar ustreza 3,5 mg).

Actraphane 30 Penfill

En vložek vsebuje 3 ml, kar ustreza 300 mednarodnim enotam. En ml suspenzije vsebuje

100 mednarodnih enot topnega humanega insulina*/humanega insulina izofan (NPH)* v razmerju 30/70 (kar ustreza 3,5 mg).

Actraphane 30 InnoLet/Actraphane 30 FlexPen

En napolnjen injekcijski peresnik vsebuje 3 ml, kar ustreza 300 mednarodnim enotam. En ml suspenzije vsebuje 100 mednarodnih enot topnega humanega insulina*/humanega insulina izofan (NPH)* v razmerju 30/70 (kar ustreza 3,5 mg).

*Humani insulin je pridobljen iz Saccharomyces cerevisiae s tehnologijo rekombinantne DNA.

Pomožne snovi z znanim učinkom:

Zdravilo Actraphane 30 vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na odmerek, kar v bistvu pomeni “brez natrija”.

Za celoten seznam pomožnih snovi glejte poglavje 6.1.

3.FARMACEVTSKA OBLIKA

suspenzija za injiciranje

Suspenzija je motna, bela in vodna.

4.KLINIČNI PODATKI

4.1Terapevtske indikacije

Zdravilo Actraphane je namenjeno zdravljenju sladkorne bolezni.

4.2Odmerjanje in način uporabe

Odmerjanje

Moč humanega insulina izražamo v mednarodnih enotah.

Odmerjanje zdravila Actraphane je individualno in odvisno od potreb posameznega bolnika. Mešane insuline običajno uporabljamo enkrat ali dvakrat na dan, če želimo doseči hiter začetni učinek skupaj s podaljšanim učinkom. Za dosego optimalne urejenosti glikemije je priporočljivo nadziranje vrednosti glukoze v krvi.

Potreba posameznega bolnika po insulinu je običajno od 0,3 do 1,0 mednarodne enote/kg/dan.

V primeru večje telesne dejavnosti bolnika, spremembe običajne prehrane ali med sočasnimi obolenji, bo odmerek morda treba prilagoditi.

Posebne skupine bolnikov

Starostniki (≥ 65 let)

Zdravilo Actraphane se lahko uporablja pri starejših bolnikih.

Pri starejših bolnikih je treba vrednost glukoze v krvi spremljati pogosteje in odmerek insulina po potrebi individualno prilagoditi.

Okvara ledvic in jeter

V primeru okvare ledvic ali jeter se potrebe bolnika po insulinu lahko zmanjšajo.

Pri bolnikih z okvaro ledvic ali jeter je treba vrednost glukoze v krvi spremljati pogosteje in odmerek humanega insulina po potrebi individualno prilagoditi.

Pediatrična populacija

Zdravilo Actraphane se lahko uporablja pri otrocih in mladostnikih.

Prehod z drugih insulinskih zdravil

Pri prehodu z drugih srednjedolgodelujočih ali dolgodelujočih insulinov bo odmerek zdravila

Actraphane in čas aplikacije morda treba ustrezno prilagoditi.

Med prehodom in v prvih tednih po zamenjavi zdravljenja je priporočljivo skrbno spremljanje vrednosti glukoze v krvi (glejte poglavje 4.4).

Način uporabe

Zdravilo Actraphane je humani insulin z dvojnim delovanjem. Zdravilo zaradi dvofazne sestave vsebuje tako hitrodelujoči kot dolgodelujoči insulin.

Zdravilo Actraphane se injicira subkutano v predelu stegna, trebušne stene, zadnjice ali deltoidne mišice. Insulina v obliki suspenzije se ne sme nikoli aplicirati intravensko. Pri injiciranju v dvignjeno kožno gubo se zmanjša tveganje za nenamerno injiciranje v mišico.

Igla mora ostati pod kožo vsaj 6 sekund, da se zagotovi injiciranje celotnega odmerka.

Mesto injiciranja je treba na izbranem predelu kože vedno krožno menjavati, kar zmanjša tveganje za razvoj lipodistrofije. Pri subkutanem injiciranju v predelu trebušne stene je absorpcija hitrejša kot pri injiciranju na drugih mestih. Trajanje delovanja se razlikuje in je odvisno od odmerka, mesta injiciranja, krvnega pretoka, temperature in stopnje telesne dejavnosti.

Bolnik mora v 30 minutah po injiciranju zaužiti obrok ali prigrizek iz ogljikovih hidratov.

Insulina v obliki suspenzije se ne sme uporabljati v insulinskih infuzijskih črpalkah.

Za podrobne napotke za uporabo glejte navodilo za uporabo.

Actraphane 30 viala (40 mednarodnih enot/ml)/Actraphane 30 viala (100 mednarodnih enot/ml)

Aplikacija z injekcijsko brizgo

Viale zdravila Actraphane so namenjene uporabi z insulinskimi brizgami, ki imajo ustrezno odmerno skalo.

Actraphane 30 Penfill

Aplikacija s sistemom za dajanje insulina

Zdravilo Actraphane Penfill je namenjeno za uporabo skupaj s sistemi za aplikacijo insulina družbe Novo Nordisk in injekcijskimi iglami NovoFine ali NovoTwist.

Actraphane 30 InnoLet

Aplikacija z injekcijskim peresnikom InnoLet

Actraphane InnoLet je napolnjen injekcijski peresnik, namenjen za uporabo z iglami NovoFine ali NovoTwist za enkratno uporabo, dolžine do 8 mm. Injekcijski peresnik InnoLet omogoča aplikacijo od 1 do 50 enot v korakih po 1 enoto.

Actraphane 30 FlexPen

Aplikacija z injekcijskim peresnikom FlexPen

Actraphane FlexPen je napolnjen injekcijski peresnik, namenjen za uporabo z iglami NovoFine ali NovoTwist za enkratno uporabo, dolžine do 8 mm. Injekcijski peresnik FlexPen omogoča aplikacijo od 1 do 60 enot v korakih po 1 enoto.

4.3Kontraindikacije

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, glejte navedeno v poglavju 6.1.

4.4Posebna opozorila in previdnostni ukrepi

Pred potovanjem med različnimi časovnimi pasovi se mora bolnik posvetovati z zdravnikom, saj bo morda moral spremeniti čas injiciranja insulina ali čas uživanja obrokov.

Hiperglikemija

Nezadostno odmerjanje ali prekinitev zdravljenja lahko, še posebej pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, povzročita hiperglikemijo in diabetično ketoacidozo.

Prvi simptomi hiperglikemije se običajno razvijejo postopoma, v času nekaj ur ali dni. Vključujejo žejo, pogostejše uriniranje, navzejo, bruhanje, zaspanost, pordelo suho kožo, suha usta, izgubo apetita in acetonski zadah.

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 lahko nezdravljena hiperglikemija povzroči diabetično ketoacidozo, ki je lahko tudi smrtna.

Hipoglikemija

Izpustitev obroka ali nenačrtovana, naporna telesna dejavnost lahko povzročita hipoglikemijo.

Hipoglikemija se lahko pojavi, če je odmerek insulina prevelik glede na potrebo po insulinu. V primeru pojava hipoglikemije ali suma na pojav hipoglikemije se zdravila Actraphane ne sme injicirati. Po ureditvi bolnikove glukoze v krvi je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka (glejte poglavji 4.8 in 4.9).

Pri bolnikih, pri katerih se urejenost glikemije zelo izboljša, npr. zaradi intenziviranega insulinskega zdravljenja, se običajni opozorilni simptomi hipoglikemije lahko spremenijo. Bolnike je o tem treba ustrezno seznaniti. Pri bolnikih z dolgotrajno sladkorno boleznijo lahko običajni opozorilni simptomi izginejo.

Sočasne bolezni, še posebej okužbe in stanja z zvišano telesno temperaturo, običajno zvečajo potrebo bolnika po insulinu. V primeru sočasne bolezni ledvic ali jeter, ali okvare delovanja nadledvične žleze, hipofize ali ščitnice, bo odmerek insulina morda treba spremeniti.

Pri prehodu med različnimi vrstami insulinskih zdravil se lahko zgodnji opozorilni simptomi hipoglikemije spremenijo ali postanejo manj izraziti, kot so bili pri uporabi predhodnega insulina.

Prehod z drugih insulinskih zdravil

Prehod bolnika na zdravljenje z drugo vrsto ali znamko insulina mora potekati pod skrbnim zdravniškim nadzorom. Zaradi spremembe jakosti, znamke (izdelovalec), vrste, izvora (živalski insulin, humani insulin ali analog insulina) in/ali načina izdelave (rekombinantna DNA v primerjavi z insulinom živalskega izvora) bo odmerek insulina morda treba spremeniti. Bolniki, ki preidejo na zdravljenje z zdravilom Actraphane z druge vrste insulina, bodo morda potrebovali večje število dnevnih injekcij ali drugačen odmerek kot pri uporabi predhodnih insulinskih zdravil. Če je potrebna prilagoditev, bo morda potrebna že pri prvem odmerku ali pa v prvih nekaj tednih ali mesecih po uvedbi zdravljenja z zdravilom Actraphane.

Reakcije na mestu injiciranja

Kot pri vsakem zdravljenju z insulinom se lahko pojavijo reakcije na mestu injiciranja, vključno z bolečino, rdečico, koprivnico, vnetjem, podplutbami, oteklino in srbenjem. S stalnim krožnim menjavanjem mesta injiciranja na izbranem predelu kože se tveganje za pojav tovrstnih reakcij zmanjša. Reakcije običajno minejo v nekaj dneh do nekaj tednih. V redkih primerih je zdravljenje z zdravilom Actraphane zaradi reakcij na mestu injiciranja treba prekiniti.

Kombinacija zdravila Actraphane s pioglitazonom

Pri uporabi pioglitazona v kombinaciji z insulinom so poročali o primerih srčnega popuščanja, še posebej pri bolnikih z dejavniki tveganja za razvoj srčnega popuščanja. To je treba upoštevati pri načrtovanju zdravljenja s kombinacijo pioglitazona in zdravila Actraphane. Pri uporabi te kombinacije je pri bolnikih treba nadzirati znake in simptome srčnega popuščanja, pridobivanja telesne mase in pojava edema. Če se srčni simptomi kakor koli poslabšajo, je treba zdravljenje s pioglitazonom prekiniti.

4.5Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij

Za številna zdravila je znano, da vplivajo na presnovo glukoze.

Naslednja zdravila lahko zmanjšajo potrebo bolnika po insulinu:

peroralni antidiabetiki, zaviralci monoaminooksidaz (MAO), zaviralci adrenergičnih receptorjev beta, zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE), salicilati, anabolni steroidi in sulfonamidi.

Naslednja zdravila lahko povečajo potrebo bolnika po insulinu:

peroralni kontraceptivi, tiazidi, glukokortikoidi, ščitnični hormoni, simpatikomimetiki, rastni hormon in danazol.

Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta lahko prikrijejo simptome hipoglikemije.

Oktreotid in lanreotid lahko potrebo po insulinu zvečata ali zmanjšata.

Alkohol lahko poveča ali zmanjša hipoglikemični učinek insulina.

4.6Plodnost, nosečnost in dojenje

Nosečnost

Med nosečnostjo ni omejitev za zdravljenje sladkorne bolezni z insulinom, saj insulin ne prehaja placentne pregrade.

Zaradi neustrezno urejene sladkorne bolezni se lahko pojavi hipoglikemija ali hiperglikemija. Obe stanji povečata tveganje za razvoj malformacij in intrauterino odmrtje zarodka ali plodu. Pri bolnicah s sladkorno boleznijo, ki želijo zanositi, je zato priporočljivo pogostejše nadziranje vrednosti glukoze v krvi in skrbno klinično spremljanje, ki mora trajati ves čas nosečnosti. V prvem trimesečju

nosečnosti se potreba po insulinu običajno zmanjša, v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pa nato poveča. Po porodu se potreba po insulinu običajno hitro vrne na vrednosti pred nosečnostjo.

Dojenje

Med dojenjem ni omejitev za zdravljenje z zdravilom Actraphane. Zdravljenje doječe matere z insulinom ne predstavlja nobene nevarnosti za dojenega otroka, vendar pa bo med dojenjem odmerek zdravila Actraphane morda treba prilagoditi.

Plodnost

Študije vplivov humanega insulina na sposobnost razmnoževanja pri živalih ne kažejo nobenih neželenih učinkov na plodnost.

4.7Vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji

Hipoglikemija lahko zmanjša bolnikovo zmožnost koncentracije in njegove reakcijske sposobnosti, kar je lahko povezano s tveganjem pri dejavnostih, pri katerih so takšne sposobnosti še posebej pomembne (npr. vožnja vozil ali upravljanje s stroji).

Bolnikom je treba svetovati, da morajo upoštevati ustrezne previdnostne ukrepe, da med upravljanjem vozila ne bi prišlo do hipoglikemije. To je še posebej pomembno pri tistih bolnikih, pri katerih je zaznavanje opozorilnih znakov hipoglikemije zmanjšano ali odsotno, in pri bolnikih, pri katerih so hipoglikemije pogoste. V takšnih okoliščinah je treba presoditi, če je sploh priporočljivo, da bolnik vozi.

4.8Neželeni učinki

Povzetek varnostnega profila

Najpogosteje opisani neželeni učinek med zdravljenjem je hipoglikemija. Pogostnost hipoglikemij se razlikuje med populacijami bolnikov, shemami odmerjanja in ravnjo urejenosti glikemije. Za nadaljnje informacije glejte podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov v nadaljevanju.

Po uvedbi zdravljenja z insulinom se lahko pojavijo refrakcijske anomalije, edem in reakcije na mestu injiciranja (bolečina, rdečica, koprivnica, vnetje, podplutbe, oteklina in srbenje na mestu injiciranja). Te reakcije so običajno prehodne. Hitro izboljšanje urejenosti glukoze v krvi je lahko povezano s pojavom akutne boleče nevropatije, ki je običajno reverzibilna. Intenziviranje insulinskega zdravljenja z nenadnim izboljšanjem urejenosti glikemije lahko spremlja prehodno poslabšanje diabetične retinopatije, vendar pa se po dolgotrajnem izboljšanju urejenosti glikemije tveganje za napredovanje diabetične retinopatije zmanjša.

Tabelarični pregled neželenih učinkov

Neželeni učinki, navedeni v nadaljevanju, temeljijo na podatkih kliničnega preskušanja. Navedeni so v skladu z navedbo pogostnosti po MedDRA in organskih sistemih. Kategorije pogostnosti so opredeljene v skladu z naslednjim dogovorom: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Bolezni imunskega sistema

Občasni – koprivnica, izpuščaj

 

 

 

Zelo redki – anafilaktične reakcije*

 

 

Presnovne in prehranske

Zelo pogosti – hipoglikemija*

motnje

 

 

 

Bolezni živčevja

Občasni – periferna nevropatija (boleča nevropatija)

 

 

Očesne bolezni

Zelo redki – motnje refrakcije

 

 

 

Občasni – diabetična retinopatija

 

 

Bolezni kože in podkožja

Občasni – lipodistrofija*

 

 

Splošne težave in spremembe

Občasni – reakcije na mestu injiciranja

na mestu aplikacije

 

 

 

 

Občasni – edem

* glejte podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov

Opis izbranih neželenih učinkov

Anafilaktične reakcije

Pojav generaliziranih preobčutljivostnih reakcij (vključno z generaliziranim kožnim izpuščajem, srbenjem, znojenjem, prebavnimi motnjami, angionevrotičnim edemom, težavami pri dihanju, palpitacijami in znižanjem krvnega tlaka) je zelo redek, vendar pa so tovrstne reakcije lahko smrtno nevarne.

Hipoglikemija

Hipoglikemija je najpogosteje opisani neželeni učinek. Pojavi se lahko, če je odmerek insulina prevelik glede na bolnikovo potrebo po insulinu. Huda hipoglikemija lahko povzroči nezavest in/ali konvulzije ter ima lahko za posledico prehodno ali trajno okvaro možganov ali celo smrt. Simptomi hipoglikemije se običajno razvijejo nenadoma. Vključujejo lahko hladno znojenje, hladno bledo kožo, utrujenost, živčnost ali tremor, tesnobo, neobičajno izčrpanost ali šibkost, zmedenost, težave s koncentracijo, zaspanost, čezmerno lakoto, motnje vida, glavobol, navzejo in palpitacije.

V kliničnih preskušanjih se je pogostnost hipoglikemije razlikovala glede na populacijo bolnikov, shemo odmerjanja in raven urejenosti glikemije.

Lipodistrofija

Na mestu injiciranja se lahko pojavi lipodistrofija (vključno z lipohipertrofijo in lipoatrofijo). S stalnim krožnim menjavanjem mesta injiciranja na izbranem predelu kože se tveganje za pojav tovrstnih reakcij zmanjša.

Pediatrična populacija

Na podlagi podatkov po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom in kliničnih preskušanj se neželeni učinki, opaženi pri pediatrični populaciji, po pogostnosti, vrsti in izrazitosti ne razlikujejo od neželenih učinkov v splošni populaciji.

Druge posebne skupine bolnikov

Na podlagi podatkov po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom in kliničnih preskušanj se neželeni učinki, opaženi pri starejših bolnikih in bolnikih z okvaro ledvic ali jeter, po pogostnosti, vrsti in izrazitosti ne razlikujejo od neželenih učinkov v splošni populaciji.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

4.9Preveliko odmerjanje

Specifičnega prevelikega odmerka insulina ni mogoče opredeliti. Če je bolnik prejel odmerek, ki je prevelik glede na njegove potrebe, se hipoglikemija lahko razvije v zaporednih stopnjah:

Blage hipoglikemije se lahko zdravi z zaužitjem glukoze ali sladkih živil. Za bolnike s sladkorno boleznijo je tako priporočljivo, da imajo pri sebi vedno kakšno živilo, ki vsebuje sladkor.

Hude hipoglikemije, ko je bolnik nezavesten, se lahko zdravi z glukagonom (0,5 do 1 mg), ki ga intramuskularno ali subkutano aplicira ustrezno podučena oseba, ali z glukozo, ki jo intravensko aplicira zdravstveni delavec. Če se bolnik na glukagon ne odzove v 10 do

15 minutah, mora prejeti glukozo intravensko. Ko se bolnik ozavesti je priporočljivo, da za preprečitev ponovitve zaužije ogljikove hidrate.

5.FARMAKOLOŠKE LASTNOSTI

5.1Farmakodinamične lastnosti

Farmakoterapevtska skupina: zdravila za zdravljenje diabetesa, insulini in analogi za injiciranje s srednjedolgim ali dolgotrajnim delovanjem, s takojšnjim učinkom, humani insulin. Oznaka ATC: A10AD01.

Mehanizem delovanja in farmakodinamični učinki

Učinek insulina na znižanje glukoze v krvi je posledica lažjega privzema glukoze zaradi vezave insulina na receptorje na mišičnih in maščobnih celicah in sočasnega zaviranja sproščanja glukoze iz jeter.

Zdravilo Actraphane je insulin z dvojnim delovanjem.

Delovati začne v 1/2 ure, največji učinek doseže v 2–8 urah, celotni čas delovanja pa je do 24 ur.

5.2Farmakokinetične lastnosti

Razpolovni čas insulina v krvnem obtoku znaša le nekaj minut, zato je časovni potek delovanja insulinskega zdravila odvisen le od njegovih absorpcijskih lastnosti.

Na to dogajanje vpliva več dejavnikov (npr. odmerek insulina, način in mesto injiciranja, debelina podkožnega maščevja, tip sladkorne bolezni). Na farmakokinetiko insulinskih zdravil torej vplivajo znatne intra- in interindividualne razlike.

Absorpcija

Absorpcijske lastnosti so rezultat tega, da je zdravilo mešanica insulinskih zdravil s hitro in podaljšano absorpcijo. Največja koncentracija hitro delujočega insulina v plazmi je dosežena v 1,5 do 2,5 ure po subkutani aplikaciji.

Porazdelitev

Ugotovili niso nobene izrazite vezave na beljakovine v plazmi, razen na krožeča protitelesa proti insulinu (če so prisotna).

Presnova

Opisano je, da se humani insulin razgradi z insulinsko proteazo ali encimi za razgradnjo insulina in morda s proteinsko disulfid-izomerazo. Predlagana so številna mesta razcepa (hidrolize) na molekuli humanega insulina, nobeden od presnovkov, nastalih po razcepu, pa ni aktiven.

Izločanje

Končni razpolovni čas je odvisen od hitrosti absorpcije iz podkožnega tkiva. Končni razpolovni čas (t1/2) je torej bolj merilo absorpcije kot pa samega izločanja insulina iz plazme (t1/2 insulina v krvnem obtoku je nekaj minut). Preskušanja so pokazala, da t1/2 znaša približno 5–10 ur.

5.3Predklinični podatki o varnosti

Neklinični podatki na osnovi običajnih študij farmakološke varnosti, toksičnosti pri ponavljajočih se odmerkih, genotoksičnosti, kancerogenega potenciala, vpliva na sposobnost razmnoževanja in razvoja ne kažejo posebnega tveganja za človeka.

6.FARMACEVTSKI PODATKI

6.1Seznam pomožnih snovi

cinkov klorid glicerol metakrezol fenol

natrijev hidrogenfosfat dihidrat natrijev hidroksid (za uravnavo pH) klorovodikova kislina (za uravnavo pH) protaminijev sulfat

voda za injekcije

6.2Inkompatibilnosti

Insulinska zdravila se lahko dodaja le snovem s katerimi so dokazano kompatibilna. Insulina v obliki suspenzije se ne sme dodajati infuzijskim tekočinam.

6.3Rok uporabnosti

Pred odprtjem: 30 mesecev.

Actraphane 30 viala (40 mednarodnih enot/ml)/Actraphane 30 viala (100 mednarodnih enot/ml) Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: zdravilo se lahko shranjuje največ 6 tednov pri temperaturi do 25 °C.

Actraphane 30 Penfill/Actraphane 30 InnoLet/Actraphane 30 FlexPen

Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: zdravilo se lahko shranjuje največ

6 tednov pri temperaturi do 30 °C.

6.4Posebna navodila za shranjevanje

Pred odprtjem: shranjujte v hladilniku (2 °C – 8 °C). Ne zamrzujte.

Actraphane 30 viala (40 mednarodnih enot/ml)/Actraphane 30 viala (100 mednarodnih enot/ml)

Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: shranjujte pri temperaturi do 25 °C. Ne shranjujte v hladilniku in ne zamrzujte.

Vialo shranjujte v zunanji ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.

Actraphane 30 Penfill

Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: shranjujte pri temperaturi do 30 °C. Ne shranjujte v hladilniku in ne zamrzujte.

Vložek shranjujte v zunanji ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.

Actraphane 30 InnoLet/Actraphane 30 FlexPen

Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: shranjujte pri temperaturi do 30 °C. Ne shranjujte v hladilniku in ne zamrzujte.

Injekcijski peresnik naj bo pokrit s pokrovčkom za zagotovitev zaščite pred svetlobo.

6.5Vrsta ovojnine in vsebina

Actraphane 30 viala (40 mednarodnih enot/ml)/Actraphane 30 viala (100 mednarodnih enot/ml) Viala (steklo tipa 1), zaprta z zamaškom (bromobutil/poliizoprenska guma) in zaščitena z varnostno plastično zaporko, ki vsebuje 10 ml suspenzije.

Pakiranja z 1 in s 5 vialami z 10 ml ali pakiranje po več enot, ki vsebuje 5 enot z 1 x 10-ml vialo. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.

Actraphane 30 Penfill

Vložek (steklo tipa 1) z batom (bromobutil) in gumijasto zaporko (bromobutil/poliizopren), ki vsebuje 3 ml suspenzije. V vložku je steklena kroglica, ki olajša resuspendiranje.

Pakiranja po 1, 5 in 10 vložkov. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.

Actraphane 30 InnoLet/Actraphane 30 FlexPen

Vložek (steklo tipa 1) z batom (bromobutil) in gumijasto zaporko (bromobutil/poliizopren), ki vsebuje 3 ml suspenzije, vstavljen v napolnjen večodmerni peresnik iz polipropilena, ki se ga zavrže, ko je izrabljen. V vložku je steklena kroglica, ki olajša resuspendiranje.

Pakiranja po 1, 5 in 10 napolnjenih injekcijskih peresnikov. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.

6.6Posebni varnostni ukrepi za odstranjevanje in ravnanje z zdravilom

Ko vialo, vložek ali injekcijski peresnik zdravila Actraphane vzamete iz hladilnika, jih je priporočljivo pustiti, da dosežejo sobno temperaturo, preden insulin resuspendirate po navodilih za prvo uporabo.

Če tekočina po resuspendiranju ni enakomerno bela in motna, zdravila ne smete uporabljati.

Če je zdravilo Actraphane zmrznilo, ga ne smete uporabljati.

Bolniku je treba pojasniti, da mora po vsaki uporabi injekcijsko iglo in brizgo ustrezno zavreči.

Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.

Igel, injekcijskih brizg, vložkov in napolnjenih injekcijskih peresnikov se ne sme deliti z drugimi.

Vložka se ne sme znova polniti.

7.IMETNIK DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Novo Nordisk A/S

Novo Allé

DK-2880 Bagsvaerd

Danska

8.ŠTEVILKE DOVOLJENJ ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Actraphane 30 viala (40 mednarodnih enot/ml)

EU/1/02/229/001

EU/1/02/229/002

EU/1/02/229/036

Actraphane 30 viala (100 mednarodnih enot/ml)

EU/1/02/229/003

EU/1/02/229/004

EU/1/02/229/037

Actraphane 30 Penfill

EU/1/02/229/011

EU/1/02/229/012

EU/1/02/229/013

Actraphane 30 InnoLet

EU/1/02/229/030

EU/1/02/229/031

EU/1/02/229/032

Actraphane 30 FlexPen

EU/1/02/229/033

EU/1/02/229/034

EU/1/02/229/035

9. DATUM PRIDOBITVE/PODALJŠANJA DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Datum prve odobritve: 7. oktober 2002

Datum zadnjega podaljšanje: 18. september 2007

10.DATUM ZADNJE REVIZIJE BESEDILA

Podrobne informacije o zdravilu so objavljene na spletni strani Evropske agencije za zdravila http://www.ema.europa.eu.

1. IME ZDRAVILA

Actraphane 40 Penfill 100 mednarodnih enot/ml suspenzija za injiciranje v vložku

2. KAKOVOSTNA IN KOLIČINSKA SESTAVA

En vložek vsebuje 3 ml, kar ustreza 300 mednarodnim enotam. En ml suspenzije vsebuje

100 mednarodnih enot topnega humanega insulina*/humanega insulina izofan (NPH)* v razmerju 40/60 (kar ustreza 3,5 mg).

*Humani insulin je pridobljen iz Saccharomyces cerevisiae s tehnologijo rekombinantne DNA.

Pomožne snovi z znanim učinkom:

Zdravilo Actraphane 40 vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na odmerek, kar v bistvu pomeni “brez natrija”.

Za celoten seznam pomožnih snovi glejte poglavje 6.1.

3. FARMACEVTSKA OBLIKA

suspenzija za injiciranje

Suspenzija je motna, bela in vodna.

4. KLINIČNI PODATKI

4.1 Terapevtske indikacije

Zdravilo Actraphane je namenjeno zdravljenju sladkorne bolezni.

4.2 Odmerjanje in način uporabe

Odmerjanje

Moč humanega insulina izražamo v mednarodnih enotah.

Odmerjanje zdravila Actraphane je individualno in odvisno od potreb posameznega bolnika. Mešane insuline običajno uporabljamo enkrat ali dvakrat na dan, če želimo doseči hiter začetni učinek skupaj s podaljšanim učinkom. Za dosego optimalne urejenosti glikemije je priporočljivo nadziranje vrednosti glukoze v krvi.

Potreba posameznega bolnika po insulinu je običajno od 0,3 do 1,0 mednarodne enote/kg/dan.

V primeru večje telesne dejavnosti bolnika, spremembe običajne prehrane ali med sočasnimi obolenji, bo odmerek morda treba prilagoditi.

Posebne skupine bolnikov

Starostniki (≥ 65 let)

Zdravilo Actraphane se lahko uporablja pri starejših bolnikih.

Pri starejših bolnikih je treba vrednost glukoze v krvi spremljati pogosteje in odmerek insulina po potrebi individualno prilagoditi.

Okvara ledvic in jeter

V primeru okvare ledvic ali jeter se potrebe bolnika po insulinu lahko zmanjšajo.

Pri bolnikih z okvaro ledvic ali jeter je treba vrednost glukoze v krvi spremljati pogosteje in odmerek humanega insulina po potrebi individualno prilagoditi.

Pediatrična populacija

Zdravilo Actraphane se lahko uporablja pri otrocih in mladostnikih.

Prehod z drugih insulinskih zdravil

Pri prehodu z drugih srednjedolgodelujočih ali dolgodelujočih insulinov bo odmerek zdravila

Actraphane in čas aplikacije morda treba ustrezno prilagoditi.

Med prehodom in v prvih tednih po zamenjavi zdravljenja je priporočljivo skrbno spremljanje vrednosti glukoze v krvi (glejte poglavje 4.4).

Način uporabe

Zdravilo Actraphane je humani insulin z dvojnim delovanjem. Zdravilo zaradi dvofazne sestave vsebuje tako hitrodelujoči kot dolgodelujoči insulin.

Zdravilo Actraphane se injicira subkutano v predelu stegna, trebušne stene, zadnjice ali deltoidne mišice. Insulina v obliki suspenzije se ne sme nikoli aplicirati intravensko. Pri injiciranju v dvignjeno kožno gubo se zmanjša tveganje za nenamerno injiciranje v mišico.

Igla mora ostati pod kožo vsaj 6 sekund, da se zagotovi injiciranje celotnega odmerka.

Mesto injiciranja je treba na izbranem predelu kože vedno krožno menjavati, kar zmanjša tveganje za razvoj lipodistrofije. Pri subkutanem injiciranju v predelu trebušne stene je absorpcija hitrejša kot pri injiciranju na drugih mestih. Trajanje delovanja se razlikuje in je odvisno od odmerka, mesta injiciranja, krvnega pretoka, temperature in stopnje telesne dejavnosti.

Bolnik mora v 30 minutah po injiciranju zaužiti obrok ali prigrizek iz ogljikovih hidratov.

Insulina v obliki suspenzije se ne sme uporabljati v insulinskih infuzijskih črpalkah.

Aplikacija s sistemom za dajanje insulina

Zdravilo Actraphane Penfill je namenjeno za uporabo skupaj s sistemi za aplikacijo insulina družbe Novo Nordisk in injekcijskimi iglami NovoFine ali NovoTwist.

Zdravilu Actraphane Penfill je priloženo navodilo za uporabo s podrobnimi napotki, ki jih je treba natančno upoštevati.

4.3 Kontraindikacije

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, glejte navedeno v poglavju 6.1.

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi

Pred potovanjem med različnimi časovnimi pasovi se mora bolnik posvetovati z zdravnikom, saj bo morda moral spremeniti čas injiciranja insulina ali čas uživanja obrokov.

Hiperglikemija

Nezadostno odmerjanje ali prekinitev zdravljenja lahko, še posebej pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, povzročita hiperglikemijo in diabetično ketoacidozo.

Prvi simptomi hiperglikemije se običajno razvijejo postopoma, v času nekaj ur ali dni. Vključujejo

žejo, pogostejše uriniranje, navzejo, bruhanje, zaspanost, pordelo suho kožo, suha usta, izgubo apetita in acetonski zadah.

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 lahko nezdravljena hiperglikemija povzroči diabetično ketoacidozo, ki je lahko tudi smrtna.

Hipoglikemija

Izpustitev obroka ali nenačrtovana, naporna telesna dejavnost lahko povzročita hipoglikemijo.

Hipoglikemija se lahko pojavi, če je odmerek insulina prevelik glede na potrebo po insulinu. V primeru pojava hipoglikemije ali suma na pojav hipoglikemije se zdravila Actraphane ne sme injicirati. Po ureditvi bolnikove glukoze v krvi je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka (glejte poglavji 4.8 in 4.9).

Pri bolnikih, pri katerih se urejenost glikemije zelo izboljša, npr. zaradi intenziviranega insulinskega zdravljenja, se običajni opozorilni simptomi hipoglikemije lahko spremenijo. Bolnike je o tem treba ustrezno seznaniti. Pri bolnikih z dolgotrajno sladkorno boleznijo lahko običajni opozorilni simptomi izginejo.

Sočasne bolezni, še posebej okužbe in stanja z zvišano telesno temperaturo, običajno zvečajo potrebo bolnika po insulinu. V primeru sočasne bolezni ledvic ali jeter, ali okvare delovanja nadledvične žleze, hipofize ali ščitnice, bo odmerek insulina morda treba spremeniti.

Pri prehodu med različnimi vrstami insulinskih zdravil se lahko zgodnji opozorilni simptomi hipoglikemije spremenijo ali postanejo manj izraziti, kot so bili pri uporabi predhodnega insulina.

Prehod z drugih insulinskih zdravil

Prehod bolnika na zdravljenje z drugo vrsto ali znamko insulina mora potekati pod skrbnim zdravniškim nadzorom. Zaradi spremembe jakosti, znamke (izdelovalec), vrste, izvora (živalski insulin, humani insulin ali analog insulina) in/ali načina izdelave (rekombinantna DNA v primerjavi z insulinom živalskega izvora) bo odmerek insulina morda treba spremeniti. Bolniki, ki preidejo na zdravljenje z zdravilom Actraphane z druge vrste insulina, bodo morda potrebovali večje število dnevnih injekcij ali drugačen odmerek kot pri uporabi predhodnih insulinskih zdravil. Če je potrebna prilagoditev, bo morda potrebna že pri prvem odmerku ali pa v prvih nekaj tednih ali mesecih po uvedbi zdravljenja z zdravilom Actraphane.

Reakcije na mestu injiciranja

Kot pri vsakem zdravljenju z insulinom se lahko pojavijo reakcije na mestu injiciranja, vključno z bolečino, rdečico, koprivnico, vnetjem, podplutbami, oteklino in srbenjem. S stalnim krožnim menjavanjem mesta injiciranja na izbranem predelu kože se tveganje za pojav tovrstnih reakcij zmanjša. Reakcije običajno minejo v nekaj dneh do nekaj tednih. V redkih primerih je zdravljenje z zdravilom Actraphane zaradi reakcij na mestu injiciranja treba prekiniti.

Kombinacija zdravila Actraphane s pioglitazonom

Pri uporabi pioglitazona v kombinaciji z insulinom so poročali o primerih srčnega popuščanja, še posebej pri bolnikih z dejavniki tveganja za razvoj srčnega popuščanja. To je treba upoštevati pri načrtovanju zdravljenja s kombinacijo pioglitazona in zdravila Actraphane. Pri uporabi te kombinacije je pri bolnikih treba nadzirati znake in simptome srčnega popuščanja, pridobivanja telesne mase in pojava edema. Če se srčni simptomi kakor koli poslabšajo, je treba zdravljenje s pioglitazonom prekiniti.

4.5 Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij

Za številna zdravila je znano, da vplivajo na presnovo glukoze.

Naslednja zdravila lahko zmanjšajo potrebo bolnika po insulinu:

peroralni antidiabetiki, zaviralci monoaminooksidaz (MAO), zaviralci adrenergičnih receptorjev beta, zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE), salicilati, anabolni steroidi in sulfonamidi.

Naslednja zdravila lahko povečajo potrebo bolnika po insulinu:

peroralni kontraceptivi, tiazidi, glukokortikoidi, ščitnični hormoni, simpatikomimetiki, rastni hormon in danazol.

Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta lahko prikrijejo simptome hipoglikemije.

Oktreotid in lanreotid lahko potrebo po insulinu zvečata ali zmanjšata.

Alkohol lahko poveča ali zmanjša hipoglikemični učinek insulina.

4.6 Plodnost, nosečnost in dojenje

Nosečnost

Med nosečnostjo ni omejitev za zdravljenje sladkorne bolezni z insulinom, saj insulin ne prehaja placentne pregrade.

Zaradi neustrezno urejene sladkorne bolezni se lahko pojavi hipoglikemija ali hiperglikemija. Obe stanji povečata tveganje za razvoj malformacij in intrauterino odmrtje zarodka ali plodu. Pri bolnicah s sladkorno boleznijo, ki želijo zanositi, je zato priporočljivo pogostejše nadziranje vrednosti glukoze v krvi in skrbno klinično spremljanje, ki mora trajati ves čas nosečnosti. V prvem trimesečju nosečnosti se potreba po insulinu običajno zmanjša, v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pa nato poveča. Po porodu se potreba po insulinu običajno hitro vrne na vrednosti pred nosečnostjo.

Dojenje

Med dojenjem ni omejitev za zdravljenje z zdravilom Actraphane. Zdravljenje doječe matere z insulinom ne predstavlja nobene nevarnosti za dojenega otroka, vendar pa bo med dojenjem odmerek zdravila Actraphane morda treba prilagoditi.

Plodnost

Študije vplivov humanega insulina na sposobnost razmnoževanja pri živalih ne kažejo nobenih neželenih učinkov na plodnost.

4.7 Vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji

Hipoglikemija lahko zmanjša bolnikovo zmožnost koncentracije in njegove reakcijske sposobnosti, kar je lahko povezano s tveganjem pri dejavnostih, pri katerih so takšne sposobnosti še posebej pomembne (npr. vožnja vozil ali upravljanje s stroji).

Bolnikom je treba svetovati, da morajo upoštevati ustrezne previdnostne ukrepe, da med upravljanjem vozila ne bi prišlo do hipoglikemije. To je še posebej pomembno pri tistih bolnikih, pri katerih je zaznavanje opozorilnih znakov hipoglikemije zmanjšano ali odsotno, in pri bolnikih, pri katerih so hipoglikemije pogoste. V takšnih okoliščinah je treba presoditi, če je sploh priporočljivo, da bolnik vozi.

4.8 Neželeni učinki

Povzetek varnostnega profila

Najpogosteje opisani neželeni učinek med zdravljenjem je hipoglikemija. Pogostnost hipoglikemij se razlikuje med populacijami bolnikov, shemami odmerjanja in ravnjo urejenosti glikemije. Za nadaljnje informacije glejte podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov v nadaljevanju.

Po uvedbi zdravljenja z insulinom se lahko pojavijo refrakcijske anomalije, edem in reakcije na mestu injiciranja (bolečina, rdečica, koprivnica, vnetje, podplutbe, oteklina in srbenje na mestu injiciranja). Te reakcije so običajno prehodne. Hitro izboljšanje urejenosti glukoze v krvi je lahko povezano s pojavom akutne boleče nevropatije, ki je običajno reverzibilna. Intenziviranje insulinskega zdravljenja z nenadnim izboljšanjem urejenosti glikemije lahko spremlja prehodno poslabšanje diabetične retinopatije, vendar pa se po dolgotrajnem izboljšanju urejenosti glikemije tveganje za napredovanje diabetične retinopatije zmanjša.

Tabelarični pregled neželenih učinkov

Neželeni učinki, navedeni v nadaljevanju, temeljijo na podatkih kliničnega preskušanja. Navedeni so v skladu z navedbo pogostnosti po MedDRA in organskih sistemih. Kategorije pogostnosti so opredeljene v skladu z naslednjim dogovorom: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Bolezni imunskega sistema

Občasni – koprivnica, izpuščaj

 

 

 

Zelo redki – anafilaktične reakcije*

 

 

Presnovne in prehranske

Zelo pogosti – hipoglikemija*

motnje

 

 

 

Bolezni živčevja

Občasni – periferna nevropatija (boleča nevropatija)

 

 

Očesne bolezni

Zelo redki – motnje refrakcije

 

 

 

Občasni – diabetična retinopatija

 

 

Bolezni kože in podkožja

Občasni – lipodistrofija*

 

 

Splošne težave in spremembe

Občasni – reakcije na mestu injiciranja

na mestu aplikacije

 

 

 

 

Občasni – edem

* glejte podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov

Opis izbranih neželenih učinkov

Anafilaktične reakcije

Pojav generaliziranih preobčutljivostnih reakcij (vključno z generaliziranim kožnim izpuščajem, srbenjem, znojenjem, prebavnimi motnjami, angionevrotičnim edemom, težavami pri dihanju, palpitacijami in znižanjem krvnega tlaka) je zelo redek, vendar pa so tovrstne reakcije lahko smrtno nevarne.

Hipoglikemija

Hipoglikemija je najpogosteje opisani neželeni učinek. Pojavi se lahko, če je odmerek insulina prevelik glede na bolnikovo potrebo po insulinu. Huda hipoglikemija lahko povzroči nezavest in/ali konvulzije ter ima lahko za posledico prehodno ali trajno okvaro možganov ali celo smrt. Simptomi hipoglikemije se običajno razvijejo nenadoma. Vključujejo lahko hladno znojenje, hladno bledo kožo, utrujenost, živčnost ali tremor, tesnobo, neobičajno izčrpanost ali šibkost, zmedenost, težave s koncentracijo, zaspanost, čezmerno lakoto, motnje vida, glavobol, navzejo in palpitacije.

V kliničnih preskušanjih se je pogostnost hipoglikemije razlikovala glede na populacijo bolnikov, shemo odmerjanja in raven urejenosti glikemije.

Lipodistrofija

Na mestu injiciranja se lahko pojavi lipodistrofija (vključno z lipohipertrofijo in lipoatrofijo). S stalnim krožnim menjavanjem mesta injiciranja na izbranem predelu kože se tveganje za pojav tovrstnih reakcij zmanjša.

Pediatrična populacija

Na podlagi podatkov po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom in kliničnih preskušanj se

neželeni učinki, opaženi pri pediatrični populaciji, po pogostnosti, vrsti in izrazitosti ne razlikujejo od neželenih učinkov v splošni populaciji.

Druge posebne skupine bolnikov

Na podlagi podatkov po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom in kliničnih preskušanj se neželeni učinki, opaženi pri starejših bolnikih in bolnikih z okvaro ledvic ali jeter, po pogostnosti, vrsti in izrazitosti ne razlikujejo od neželenih učinkov v splošni populaciji.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

4.9 Preveliko odmerjanje

Specifičnega prevelikega odmerka insulina ni mogoče opredeliti. Če je bolnik prejel odmerek, ki je prevelik glede na njegove potrebe, se hipoglikemija lahko razvije v zaporednih stopnjah:

Blage hipoglikemije se lahko zdravi z zaužitjem glukoze ali sladkih živil. Za bolnike s sladkorno boleznijo je tako priporočljivo, da imajo pri sebi vedno kakšno živilo, ki vsebuje sladkor.

Hude hipoglikemije, ko je bolnik nezavesten, se lahko zdravi z glukagonom (0,5 do 1 mg), ki ga intramuskularno ali subkutano aplicira ustrezno podučena oseba, ali z glukozo, ki jo intravensko aplicira zdravstveni delavec. Če se bolnik na glukagon ne odzove v 10 do

15 minutah, mora prejeti glukozo intravensko. Ko se bolnik ozavesti je priporočljivo, da za preprečitev ponovitve zaužije ogljikove hidrate.

5. FARMAKOLOŠKE LASTNOSTI

5.1 Farmakodinamične lastnosti

Farmakoterapevtska skupina: zdravila za zdravljenje diabetesa, insulini in analogi za injiciranje s srednjedolgim ali dolgotrajnim delovanjem, s takojšnjim učinkom, humani insulin. Oznaka ATC: A10AD01.

Mehanizem delovanja in farmakodinamični učinki

Učinek insulina na znižanje glukoze v krvi je posledica lažjega privzema glukoze zaradi vezave insulina na receptorje na mišičnih in maščobnih celicah in sočasnega zaviranja sproščanja glukoze iz jeter.

Zdravilo Actraphane je insulin z dvojnim delovanjem.

Delovati začne v 1/2 ure, največji učinek doseže v 2–8 urah, celotni čas delovanja pa je do 24 ur.

5.2 Farmakokinetične lastnosti

Razpolovni čas insulina v krvnem obtoku znaša le nekaj minut, zato je časovni potek delovanja insulinskega zdravila odvisen le od njegovih absorpcijskih lastnosti.

Na to dogajanje vpliva več dejavnikov (npr. odmerek insulina, način in mesto injiciranja, debelina podkožnega maščevja, tip sladkorne bolezni). Na farmakokinetiko insulinskih zdravil torej vplivajo znatne intra- in interindividualne razlike.

Absorpcija

Absorpcijske lastnosti so rezultat tega, da je zdravilo mešanica insulinskih zdravil s hitro in podaljšano absorpcijo. Največja koncentracija hitro delujočega insulina v plazmi je dosežena v 1,5 do

2,5 ure po subkutani aplikaciji.

Porazdelitev

Ugotovili niso nobene izrazite vezave na beljakovine v plazmi, razen na krožeča protitelesa proti insulinu (če so prisotna).

Presnova

Opisano je, da se humani insulin razgradi z insulinsko proteazo ali encimi za razgradnjo insulina in morda s proteinsko disulfid-izomerazo. Predlagana so številna mesta razcepa (hidrolize) na molekuli humanega insulina, nobeden od presnovkov, nastalih po razcepu, pa ni aktiven.

Izločanje

Končni razpolovni čas je odvisen od hitrosti absorpcije iz podkožnega tkiva. Končni razpolovni čas (t1/2) je torej bolj merilo absorpcije kot pa samega izločanja insulina iz plazme (t1/2 insulina v krvnem obtoku je nekaj minut). Preskušanja so pokazala, da t1/2 znaša približno 5–10 ur.

5.3 Predklinični podatki o varnosti

Neklinični podatki na osnovi običajnih študij farmakološke varnosti, toksičnosti pri ponavljajočih se odmerkih, genotoksičnosti, kancerogenega potenciala, vpliva na sposobnost razmnoževanja in razvoja ne kažejo posebnega tveganja za človeka.

6. FARMACEVTSKI PODATKI

6.1 Seznam pomožnih snovi

cinkov klorid glicerol metakrezol fenol

natrijev hidrogenfosfat dihidrat natrijev hidroksid (za uravnavo pH) klorovodikova kislina (za uravnavo pH) protaminijev sulfat

voda za injekcije

6.2 Inkompatibilnosti

Insulinska zdravila se lahko dodaja le snovem s katerimi so dokazano kompatibilna.

Insulina v obliki suspenzije se ne sme dodajati infuzijskim tekočinam.

6.3 Rok uporabnosti

Pred odprtjem: 30 mesecev.

Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: zdravilo se lahko shranjuje največ

6 tednov pri temperaturi do 30 °C.

6.4 Posebna navodila za shranjevanje

Pred odprtjem: shranjujte v hladilniku (2 °C – 8 °C). Ne zamrzujte.

Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: shranjujte pri temperaturi do 30 °C. Ne shranjujte v hladilniku in ne zamrzujte.

Vložek shranjujte v zunanji ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.

6.5 Vrsta ovojnine in vsebina

Vložek (steklo tipa 1) z batom (bromobutil) in gumijasto zaporko (bromobutil/poliizopren), ki vsebuje 3 ml suspenzije. V vložku je steklena kroglica, ki olajša resuspendiranje.

Pakiranja po 1, 5 in 10 vložkov. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.

6.6 Posebni varnostni ukrepi za odstranjevanje in ravnanje z zdravilom

Injekcijskih igel in zdravila Actraphane Penfill se ne sme deliti z drugimi. Vložka se ne sme znova polniti.

Ko zdravilo Actraphane Penfill vzamete iz hladilnika, ga je priporočljivo pustiti, da doseže sobno temperaturo, preden insulin resuspendirate po navodilih za prvo uporabo.

Če tekočina po resuspendiranju ni enakomerno bela in motna, zdravila ne smete uporabljati.

Če je zdravilo Actraphane zmrznilo, ga ne smete uporabljati.

Bolniku je treba pojasniti, da mora po vsaki uporabi injekcijsko iglo ustrezno zavreči.

Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.

7. IMETNIK DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Novo Nordisk A/S

Novo Allé

DK-2880 Bagsvaerd

Danska

8. ŠTEVILKE DOVOLJENJ ZA PROMET Z ZDRAVILOM

EU/1/02/229/014

EU/1/02/229/015

EU/1/02/229/016

9. DATUM PRIDOBITVE/PODALJŠANJA DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Datum prve odobritve: 7. oktober 2002

Datum zadnjega podaljšanje: 18. september 2007

10. DATUM ZADNJE REVIZIJE BESEDILA

Podrobne informacije o zdravilu so objavljene na spletni strani Evropske agencije za zdravila http://www.ema.europa.eu.

1. IME ZDRAVILA

Actraphane 50 Penfill 100 mednarodnih enot/ml suspenzija za injiciranje v vložku

2. KAKOVOSTNA IN KOLIČINSKA SESTAVA

En vložek vsebuje 3 ml, kar ustreza 300 mednarodnim enotam. En ml suspenzije vsebuje

100 mednarodnih enot topnega humanega insulina*/humanega insulina izofan (NPH)* v razmerju 50/50 (kar ustreza 3,5 mg).

*Humani insulin je pridobljen iz Saccharomyces cerevisiae s tehnologijo rekombinantne DNA.

Pomožne snovi z znanim učinkom:

Zdravilo Actraphane 50 vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na odmerek, kar v bistvu pomeni “brez natrija”.

Za celoten seznam pomožnih snovi glejte poglavje 6.1.

3. FARMACEVTSKA OBLIKA

suspenzija za injiciranje

Suspenzija je motna, bela in vodna.

4. KLINIČNI PODATKI

4.1 Terapevtske indikacije

Zdravilo Actraphane je namenjeno zdravljenju sladkorne bolezni.

4.2 Odmerjanje in način uporabe

Odmerjanje

Moč humanega insulina izražamo v mednarodnih enotah.

Odmerjanje zdravila Actraphane je individualno in odvisno od potreb posameznega bolnika. Mešane insuline običajno uporabljamo enkrat ali dvakrat na dan, če želimo doseči hiter začetni učinek skupaj s podaljšanim učinkom. Za dosego optimalne urejenosti glikemije je priporočljivo nadziranje vrednosti glukoze v krvi.

Potreba posameznega bolnika po insulinu je običajno od 0,3 do 1,0 mednarodne enote/kg/dan.

V primeru večje telesne dejavnosti bolnika, spremembe običajne prehrane ali med sočasnimi obolenji, bo odmerek morda treba prilagoditi.

Posebne skupine bolnikov

Starostniki (≥ 65 let)

Zdravilo Actraphane se lahko uporablja pri starejših bolnikih.

Pri starejših bolnikih je treba vrednost glukoze v krvi spremljati pogosteje in odmerek insulina po potrebi individualno prilagoditi.

Okvara ledvic in jeter

V primeru okvare ledvic ali jeter se potrebe bolnika po insulinu lahko zmanjšajo.

Pri bolnikih z okvaro ledvic ali jeter je treba vrednost glukoze v krvi spremljati pogosteje in odmerek humanega insulina po potrebi individualno prilagoditi.

Pediatrična populacija

Zdravilo Actraphane se lahko uporablja pri otrocih in mladostnikih.

Prehod z drugih insulinskih zdravil

Pri prehodu z drugih srednjedolgodelujočih ali dolgodelujočih insulinov bo odmerek zdravila

Actraphane in čas aplikacije morda treba ustrezno prilagoditi.

Med prehodom in v prvih tednih po zamenjavi zdravljenja je priporočljivo skrbno spremljanje vrednosti glukoze v krvi (glejte poglavje 4.4).

Način uporabe

Zdravilo Actraphane je humani insulin z dvojnim delovanjem. Zdravilo zaradi dvofazne sestave vsebuje tako hitrodelujoči kot dolgodelujoči insulin.

Zdravilo Actraphane se injicira subkutano v predelu stegna, trebušne stene, zadnjice ali deltoidne mišice. Insulina v obliki suspenzije se ne sme nikoli aplicirati intravensko. Pri injiciranju v dvignjeno kožno gubo se zmanjša tveganje za nenamerno injiciranje v mišico.

Igla mora ostati pod kožo vsaj 6 sekund, da se zagotovi injiciranje celotnega odmerka.

Mesto injiciranja je treba na izbranem predelu kože vedno krožno menjavati, kar zmanjša tveganje za razvoj lipodistrofije. Pri subkutanem injiciranju v predelu trebušne stene je absorpcija hitrejša kot pri injiciranju na drugih mestih. Trajanje delovanja se razlikuje in je odvisno od odmerka, mesta injiciranja, krvnega pretoka, temperature in stopnje telesne dejavnosti.

Bolnik mora v 30 minutah po injiciranju zaužiti obrok ali prigrizek iz ogljikovih hidratov.

Insulina v obliki suspenzije se ne sme uporabljati v insulinskih infuzijskih črpalkah.

Aplikacija s sistemom za dajanje insulina

Zdravilo Actraphane Penfill je namenjeno za uporabo skupaj s sistemi za aplikacijo insulina družbe Novo Nordisk in injekcijskimi iglami NovoFine ali NovoTwist.

Zdravilu Actraphane Penfill je priloženo navodilo za uporabo s podrobnimi napotki, ki jih je treba natančno upoštevati.

4.3 Kontraindikacije

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, glejte navedeno v poglavju 6.1.

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi

Pred potovanjem med različnimi časovnimi pasovi se mora bolnik posvetovati z zdravnikom, saj bo morda moral spremeniti čas injiciranja insulina ali čas uživanja obrokov.

Hiperglikemija

Nezadostno odmerjanje ali prekinitev zdravljenja lahko, še posebej pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, povzročita hiperglikemijo in diabetično ketoacidozo.

Prvi simptomi hiperglikemije se običajno razvijejo postopoma, v času nekaj ur ali dni. Vključujejo

žejo, pogostejše uriniranje, navzejo, bruhanje, zaspanost, pordelo suho kožo, suha usta, izgubo apetita in acetonski zadah.

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 lahko nezdravljena hiperglikemija povzroči diabetično ketoacidozo, ki je lahko tudi smrtna.

Hipoglikemija

Izpustitev obroka ali nenačrtovana, naporna telesna dejavnost lahko povzročita hipoglikemijo.

Hipoglikemija se lahko pojavi, če je odmerek insulina prevelik glede na potrebo po insulinu. V primeru pojava hipoglikemije ali suma na pojav hipoglikemije se zdravila Actraphane ne sme injicirati. Po ureditvi bolnikove glukoze v krvi je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka (glejte poglavji 4.8 in 4.9).

Pri bolnikih, pri katerih se urejenost glikemije zelo izboljša, npr. zaradi intenziviranega insulinskega zdravljenja, se običajni opozorilni simptomi hipoglikemije lahko spremenijo. Bolnike je o tem treba ustrezno seznaniti. Pri bolnikih z dolgotrajno sladkorno boleznijo lahko običajni opozorilni simptomi izginejo.

Sočasne bolezni, še posebej okužbe in stanja z zvišano telesno temperaturo, običajno zvečajo potrebo bolnika po insulinu. V primeru sočasne bolezni ledvic ali jeter, ali okvare delovanja nadledvične žleze, hipofize ali ščitnice, bo odmerek insulina morda treba spremeniti.

Pri prehodu med različnimi vrstami insulinskih zdravil se lahko zgodnji opozorilni simptomi hipoglikemije spremenijo ali postanejo manj izraziti, kot so bili pri uporabi predhodnega insulina.

Prehod z drugih insulinskih zdravil

Prehod bolnika na zdravljenje z drugo vrsto ali znamko insulina mora potekati pod skrbnim zdravniškim nadzorom. Zaradi spremembe jakosti, znamke (izdelovalec), vrste, izvora (živalski insulin, humani insulin ali analog insulina) in/ali načina izdelave (rekombinantna DNA v primerjavi z insulinom živalskega izvora) bo odmerek insulina morda treba spremeniti. Bolniki, ki preidejo na zdravljenje z zdravilom Actraphane z druge vrste insulina, bodo morda potrebovali večje število dnevnih injekcij ali drugačen odmerek kot pri uporabi predhodnih insulinskih zdravil. Če je potrebna prilagoditev, bo morda potrebna že pri prvem odmerku ali pa v prvih nekaj tednih ali mesecih po uvedbi zdravljenja z zdravilom Actraphane.

Reakcije na mestu injiciranja

Kot pri vsakem zdravljenju z insulinom se lahko pojavijo reakcije na mestu injiciranja, vključno z bolečino, rdečico, koprivnico, vnetjem, podplutbami, oteklino in srbenjem. S stalnim krožnim menjavanjem mesta injiciranja na izbranem predelu kože se tveganje za pojav tovrstnih reakcij zmanjša. Reakcije običajno minejo v nekaj dneh do nekaj tednih. V redkih primerih je zdravljenje z zdravilom Actraphane zaradi reakcij na mestu injiciranja treba prekiniti.

Kombinacija zdravila Actraphane s pioglitazonom

Pri uporabi pioglitazona v kombinaciji z insulinom so poročali o primerih srčnega popuščanja, še posebej pri bolnikih z dejavniki tveganja za razvoj srčnega popuščanja. To je treba upoštevati pri načrtovanju zdravljenja s kombinacijo pioglitazona in zdravila Actraphane. Pri uporabi te kombinacije je pri bolnikih treba nadzirati znake in simptome srčnega popuščanja, pridobivanja telesne mase in pojava edema. Če se srčni simptomi kakor koli poslabšajo, je treba zdravljenje s pioglitazonom prekiniti.

4.5 Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij

Za številna zdravila je znano, da vplivajo na presnovo glukoze.

Naslednja zdravila lahko zmanjšajo potrebo bolnika po insulinu:

peroralni antidiabetiki, zaviralci monoaminooksidaz (MAO), zaviralci adrenergičnih receptorjev beta, zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE), salicilati, anabolni steroidi in sulfonamidi.

Naslednja zdravila lahko povečajo potrebo bolnika po insulinu:

peroralni kontraceptivi, tiazidi, glukokortikoidi, ščitnični hormoni, simpatikomimetiki, rastni hormon in danazol.

Zaviralci adrenergičnih receptorjev beta lahko prikrijejo simptome hipoglikemije.

Oktreotid in lanreotid lahko potrebo po insulinu zvečata ali zmanjšata.

Alkohol lahko poveča ali zmanjša hipoglikemični učinek insulina.

4.6 Plodnost, nosečnost in dojenje

Nosečnost

Med nosečnostjo ni omejitev za zdravljenje sladkorne bolezni z insulinom, saj insulin ne prehaja placentne pregrade.

Zaradi neustrezno urejene sladkorne bolezni se lahko pojavi hipoglikemija ali hiperglikemija. Obe stanji povečata tveganje za razvoj malformacij in intrauterino odmrtje zarodka ali plodu. Pri bolnicah s sladkorno boleznijo, ki želijo zanositi, je zato priporočljivo pogostejše nadziranje vrednosti glukoze v krvi in skrbno klinično spremljanje, ki mora trajati ves čas nosečnosti. V prvem trimesečju nosečnosti se potreba po insulinu običajno zmanjša, v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pa nato poveča. Po porodu se potreba po insulinu običajno hitro vrne na vrednosti pred nosečnostjo.

Dojenje

Med dojenjem ni omejitev za zdravljenje z zdravilom Actraphane. Zdravljenje doječe matere z insulinom ne predstavlja nobene nevarnosti za dojenega otroka, vendar pa bo med dojenjem odmerek zdravila Actraphane morda treba prilagoditi.

Plodnost

Študije vplivov humanega insulina na sposobnost razmnoževanja pri živalih ne kažejo nobenih neželenih učinkov na plodnost.

4.7 Vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji

Hipoglikemija lahko zmanjša bolnikovo zmožnost koncentracije in njegove reakcijske sposobnosti, kar je lahko povezano s tveganjem pri dejavnostih, pri katerih so takšne sposobnosti še posebej pomembne (npr. vožnja vozil ali upravljanje s stroji).

Bolnikom je treba svetovati, da morajo upoštevati ustrezne previdnostne ukrepe, da med upravljanjem vozila ne bi prišlo do hipoglikemije. To je še posebej pomembno pri tistih bolnikih, pri katerih je zaznavanje opozorilnih znakov hipoglikemije zmanjšano ali odsotno, in pri bolnikih, pri katerih so hipoglikemije pogoste. V takšnih okoliščinah je treba presoditi, če je sploh priporočljivo, da bolnik vozi.

4.8 Neželeni učinki

Povzetek varnostnega profila

Najpogosteje opisani neželeni učinek med zdravljenjem je hipoglikemija. Pogostnost hipoglikemij se razlikuje med populacijami bolnikov, shemami odmerjanja in ravnjo urejenosti glikemije. Za nadaljnje informacije glejte podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov v nadaljevanju.

Po uvedbi zdravljenja z insulinom se lahko pojavijo refrakcijske anomalije, edem in reakcije na mestu injiciranja (bolečina, rdečica, koprivnica, vnetje, podplutbe, oteklina in srbenje na mestu injiciranja). Te reakcije so običajno prehodne. Hitro izboljšanje urejenosti glukoze v krvi je lahko povezano s pojavom akutne boleče nevropatije, ki je običajno reverzibilna. Intenziviranje insulinskega zdravljenja z nenadnim izboljšanjem urejenosti glikemije lahko spremlja prehodno poslabšanje diabetične retinopatije, vendar pa se po dolgotrajnem izboljšanju urejenosti glikemije tveganje za napredovanje diabetične retinopatije zmanjša.

Tabelarični pregled neželenih učinkov

Neželeni učinki, navedeni v nadaljevanju, temeljijo na podatkih kliničnega preskušanja. Navedeni so v skladu z navedbo pogostnosti po MedDRA in organskih sistemih. Kategorije pogostnosti so opredeljene v skladu z naslednjim dogovorom: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Bolezni imunskega sistema

Občasni – koprivnica, izpuščaj

 

 

 

Zelo redki – anafilaktične reakcije*

 

 

Presnovne in prehranske

Zelo pogosti – hipoglikemija*

motnje

 

 

 

Bolezni živčevja

Občasni – periferna nevropatija (boleča nevropatija)

 

 

Očesne bolezni

Zelo redki – motnje refrakcije

 

 

 

Občasni – diabetična retinopatija

 

 

Bolezni kože in podkožja

Občasni – lipodistrofija*

 

 

Splošne težave in spremembe

Občasni – reakcije na mestu injiciranja

na mestu aplikacije

 

 

 

 

Občasni – edem

* glejte podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov

Opis izbranih neželenih učinkov

Anafilaktične reakcije

Pojav generaliziranih preobčutljivostnih reakcij (vključno z generaliziranim kožnim izpuščajem, srbenjem, znojenjem, prebavnimi motnjami, angionevrotičnim edemom, težavami pri dihanju, palpitacijami in znižanjem krvnega tlaka) je zelo redek, vendar pa so tovrstne reakcije lahko smrtno nevarne.

Hipoglikemija

Hipoglikemija je najpogosteje opisani neželeni učinek. Pojavi se lahko, če je odmerek insulina prevelik glede na bolnikovo potrebo po insulinu. Huda hipoglikemija lahko povzroči nezavest in/ali konvulzije ter ima lahko za posledico prehodno ali trajno okvaro možganov ali celo smrt. Simptomi hipoglikemije se običajno razvijejo nenadoma. Vključujejo lahko hladno znojenje, hladno bledo kožo, utrujenost, živčnost ali tremor, tesnobo, neobičajno izčrpanost ali šibkost, zmedenost, težave s koncentracijo, zaspanost, čezmerno lakoto, motnje vida, glavobol, navzejo in palpitacije.

V kliničnih preskušanjih se je pogostnost hipoglikemije razlikovala glede na populacijo bolnikov, shemo odmerjanja in raven urejenosti glikemije.

Lipodistrofija

Na mestu injiciranja se lahko pojavi lipodistrofija (vključno z lipohipertrofijo in lipoatrofijo). S stalnim krožnim menjavanjem mesta injiciranja na izbranem predelu kože se tveganje za pojav tovrstnih reakcij zmanjša.

Pediatrična populacija

Na podlagi podatkov po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom in kliničnih preskušanj se

neželeni učinki, opaženi pri pediatrični populaciji, po pogostnosti, vrsti in izrazitosti ne razlikujejo od neželenih učinkov v splošni populaciji.

Druge posebne skupine bolnikov

Na podlagi podatkov po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom in kliničnih preskušanj se neželeni učinki, opaženi pri starejših bolnikih in bolnikih z okvaro ledvic ali jeter, po pogostnosti, vrsti in izrazitosti ne razlikujejo od neželenih učinkov v splošni populaciji.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

4.9 Preveliko odmerjanje

Specifičnega prevelikega odmerka insulina ni mogoče opredeliti. Če je bolnik prejel odmerek, ki je prevelik glede na njegove potrebe, se hipoglikemija lahko razvije v zaporednih stopnjah:

Blage hipoglikemije se lahko zdravi z zaužitjem glukoze ali sladkih živil. Za bolnike s sladkorno boleznijo je tako priporočljivo, da imajo pri sebi vedno kakšno živilo, ki vsebuje sladkor.

Hude hipoglikemije, ko je bolnik nezavesten, se lahko zdravi z glukagonom (0,5 do 1 mg), ki ga intramuskularno ali subkutano aplicira ustrezno podučena oseba, ali z glukozo, ki jo intravensko aplicira zdravstveni delavec. Če se bolnik na glukagon ne odzove v 10 do

15 minutah, mora prejeti glukozo intravensko. Ko se bolnik ozavesti je priporočljivo, da za preprečitev ponovitve zaužije ogljikove hidrate.

5. FARMAKOLOŠKE LASTNOSTI

5.1 Farmakodinamične lastnosti

Farmakoterapevtska skupina: zdravila za zdravljenje diabetesa, insulini in analogi za injiciranje s srednjedolgim ali dolgotrajnim delovanjem, s takojšnjim učinkom, humani insulin. Oznaka ATC: A10AD01.

Mehanizem delovanja in farmakodinamični učinki

Učinek insulina na znižanje glukoze v krvi je posledica lažjega privzema glukoze zaradi vezave insulina na receptorje na mišičnih in maščobnih celicah in sočasnega zaviranja sproščanja glukoze iz jeter.

Zdravilo Actraphane je insulin z dvojnim delovanjem.

Delovati začne v 1/2 ure, največji učinek doseže v 2–8 urah, celotni čas delovanja pa je do 24 ur.

5.2 Farmakokinetične lastnosti

Razpolovni čas insulina v krvnem obtoku znaša le nekaj minut, zato je časovni potek delovanja insulinskega zdravila odvisen le od njegovih absorpcijskih lastnosti.

Na to dogajanje vpliva več dejavnikov (npr. odmerek insulina, način in mesto injiciranja, debelina podkožnega maščevja, tip sladkorne bolezni). Na farmakokinetiko insulinskih zdravil torej vplivajo znatne intra- in interindividualne razlike.

Absorpcija

Absorpcijske lastnosti so rezultat tega, da je zdravilo mešanica insulinskih zdravil s hitro in podaljšano absorpcijo. Največja koncentracija hitro delujočega insulina v plazmi je dosežena v 1,5 do

2,5 ure po subkutani aplikaciji.

Porazdelitev

Ugotovili niso nobene izrazite vezave na beljakovine v plazmi, razen na krožeča protitelesa proti insulinu (če so prisotna).

Presnova

Opisano je, da se humani insulin razgradi z insulinsko proteazo ali encimi za razgradnjo insulina in morda s proteinsko disulfid-izomerazo. Predlagana so številna mesta razcepa (hidrolize) na molekuli humanega insulina, nobeden od presnovkov, nastalih po razcepu, pa ni aktiven.

Izločanje

Končni razpolovni čas je odvisen od hitrosti absorpcije iz podkožnega tkiva. Končni razpolovni čas (t1/2) je torej bolj merilo absorpcije kot pa samega izločanja insulina iz plazme (t1/2 insulina v krvnem obtoku je nekaj minut). Preskušanja so pokazala, da t1/2 znaša približno 5–10 ur.

5.3 Predklinični podatki o varnosti

Neklinični podatki na osnovi običajnih študij farmakološke varnosti, toksičnosti pri ponavljajočih se odmerkih, genotoksičnosti, kancerogenega potenciala, vpliva na sposobnost razmnoževanja in razvoja ne kažejo posebnega tveganja za človeka.

6. FARMACEVTSKI PODATKI

6.1 Seznam pomožnih snovi

cinkov klorid glicerol metakrezol fenol

natrijev hidrogenfosfat dihidrat natrijev hidroksid (za uravnavo pH) klorovodikova kislina (za uravnavo pH) protaminijev sulfat

voda za injekcije

6.2 Inkompatibilnosti

Insulinska zdravila se lahko dodaja le snovem s katerimi so dokazano kompatibilna.

Insulina v obliki suspenzije se ne sme dodajati infuzijskim tekočinam.

6.3 Rok uporabnosti

Pred odprtjem: 30 mesecev.

Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: zdravilo se lahko shranjuje največ

6 tednov pri temperaturi do 30 °C.

6.4 Posebna navodila za shranjevanje

Pred odprtjem: shranjujte v hladilniku (2 °C – 8 °C). Ne zamrzujte.

Med uporabo ali če ima bolnik zdravilo pri sebi za rezervo: shranjujte pri temperaturi do 30 °C. Ne shranjujte v hladilniku in ne zamrzujte.

Vložek shranjujte v zunanji ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.

6.5 Vrsta ovojnine in vsebina

Vložek (steklo tipa 1) z batom (bromobutil) in gumijasto zaporko (bromobutil/poliizopren), ki vsebuje 3 ml suspenzije. V vložku je steklena kroglica, ki olajša resuspendiranje.

Pakiranja po 1, 5 in 10 vložkov. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.

6.6 Posebni varnostni ukrepi za odstranjevanje in ravnanje z zdravilom

Injekcijskih igel in zdravila Actraphane Penfill se ne sme deliti z drugimi. Vložka se ne sme znova polniti.

Ko zdravilo Actraphane Penfill vzamete iz hladilnika, ga je priporočljivo pustiti, da doseže sobno temperaturo, preden insulin resuspendirate po navodilih za prvo uporabo.

Če tekočina po resuspendiranju ni enakomerno bela in motna, zdravila ne smete uporabljati.

Če je zdravilo Actraphane zmrznilo, ga ne smete uporabljati.

Bolniku je treba pojasniti, da mora po vsaki uporabi injekcijsko iglo ustrezno zavreči.

Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.

7. IMETNIK DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Novo Nordisk A/S

Novo Allé

DK-2880 Bagsvaerd

Danska

8. ŠTEVILKE DOVOLJENJ ZA PROMET Z ZDRAVILOM

EU/1/02/229/017

EU/1/02/229/018

EU/1/02/229/019

9. DATUM PRIDOBITVE/PODALJŠANJA DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Datum prve odobritve: 7. oktober 2002

Datum zadnjega podaljšanje: 18. september 2007

10. DATUM ZADNJE REVIZIJE BESEDILA

Podrobne informacije o zdravilu so objavljene na spletni strani Evropske agencije za zdravila http://www.ema.europa.eu.

Komentarji

A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z
  • Pomoč
  • Get it on Google Play
  • O
  • Info on site by:

  • Presented by RXed.eu

  • 27558

    seznam zdravil na recept