Slovenian
A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z

Neofordex (dexamethasone) – Povzetek glavnih značilnosti zdravila - H02AB02

Updated on site: 08-Oct-2017

Ime zdravilaNeofordex
ATC kodaH02AB02
Substancadexamethasone
ProizvajalecLaboratoires CTRS 

1.IME ZDRAVILA

Neofordex 40 mg tablete

2.KAKOVOSTNA IN KOLIČINSKA SESTAVA

Ena tableta vsebuje deksametazonacetat v količini, ki ustreza 40 mg deksametazona.

Pomožne snovi z znanim učinkom: ena tableta vsebuje 98,1 mg laktoze (v obliki monohidrata). Za celoten seznam pomožnih snovi glejte poglavje 6.1.

3.FARMACEVTSKA OBLIKA

Tableta

Bela podolgovata (11 mm × 5,5 mm) tableta z razdelilno zarezo na eni strani.

Tableta se lahko deli, da omogoča odmerjanje 20-miligramskih odmerkov (glejte poglavje 4.2).

4.KLINIČNI PODATKI

4.1Terapevtske indikacije

Zdravilo Neofordex je indicirano za zdravljenje simptomatičnega multiplega mieloma pri odraslih v kombinaciji z drugimi zdravili.

4.2Odmerjanje in način uporabe

Zdravljenje mora uvesti in nadzorovati zdravnik, ki ima izkušnje z zdravljenjem multiplega mieloma.

Odmerjanje

Odmerek in pogostnost uporabe sta odvisna od protokola zdravljenja in zdravil v kombinaciji. Pri uporabi zdravila Neofordex je treba upoštevati navodila za uporabo deksametazona, ki so opisana v povzetkih glavnih značilnosti zdravila za zdravila v kombinaciji. Če teh navodil ni, je treba upoštevati lokalne ali mednarodne protokole in smernice za zdravljenje. Zdravniki, ki predpisujejo zdravilo, morajo skrbno pretehtati, kakšen odmerek deksametazona naj se uporabi, pri čemer morajo upoštevati stanje bolnika in njegove bolezni.

Običajno odmerjanje deksametazona je 40 mg enkrat na dan.

Proti koncu zdravljenja z deksametazonom je treba odmerek postopoma zmanjševati do popolne prekinitve zdravljenja.

Starejši

Pri starejših in/ali slabotnih bolnikih je odmerek včasih treba zmanjšati na 20 mg deksametazona v skladu z ustreznim režimom zdravljenja.

Okvara jeter ali ledvična insuficienca

Bolnike z okvaro jeter ali ledvično insuficienco je treba ustrezno spremljati; pri bolnikih z okvaro jeter je treba zdravilo odmerjati previdno, saj podatki za to populacijo bolnikov niso na voljo (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Pediatrična populacija

Zdravilo Neofordex ni namenjeno za uporabo pri pediatrični populaciji za indikacijo multiplega mieloma.

Način uporabe

Peroralna uporaba.

Da se zmanjša tveganje za nespečnost, je tableto najbolje vzeti zjutraj.

Tablete hranite v pretisnem omotu do odmerjanja. Posamezne tablete v nedotaknjeni ovojnini od pretisnega omota ločite po perforaciji, npr. za uporabo v večpredelnih organizatorjih za zdravila.

Tablete se lahko po razdelilni zarezi delijo na dve enaki polovici, da se dobi 20-miligramski odmerek.

Zaradi možnih težav s stabilnostjo razpolovljenih tablet, hranjenih po delitvi, je treba polovice tablet, ki jih bolnik ne vzame takoj, zavreči v skladu z lokalnimi previdnostnimi ukrepi za varovanje okolja

(glejte tudi poglavje 6.4).

4.3Kontraindikacije

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Aktivna virusna bolezen (še zlasti virusni hepatitis, herpes, norice ali pasovec).

Nenadzorovane psihoze.

Če se bo zdravilo Neofordex uporabljalo v kombinaciji z drugimi zdravili, glejte njihove povzetke glavnih značilnosti zdravila za dodatne kontraindikacije.

4.4Posebna opozorila in previdnostni ukrepi

Zdravilo Neofordex je visokoodmerni glukokortikoid. To lastnost je treba upoštevati pri spremljanju bolnikov. V rednih intervalih je treba skrbno oceniti koristi zdravljenja z deksametazonom v primerjavi z dejanskimi in možnimi tveganji.

Tveganje za okužbe

Zdravljenje z velikimi odmerki deksametazona poveča tveganje za razvoj resnih okužb, ki jih povzročajo predvsem bakterije, kvasovke in/ali paraziti. Povzročitelji tovrstnih okužb pa so lahko tudi mikroorganizmi, ki v običajnih okoliščinah redko povzročajo bolezni (oportunistične okužbe). Zdravljenje z deksametazonom lahko prikrije znake razvijajoče se okužbe.

Pred začetkom zdravljenja je treba odpraviti vsa morebitna žarišča okužb, zlasti tuberkuloze. V času zdravljenja je treba bolnike natančno spremljati zaradi morebitnega pojava okužb. Še posebno pogosto se pojavi pljučnica. Bolnike je treba poučiti o znakih in simptomih pljučnice in jih opozoriti, da morajo, če se ti pojavijo, poiskati zdravniško pomoč. Pri bolnikih z aktivno infekcijsko boleznijo je treba ob zdravljenju z zdravilom Neofordex uvesti tudi ustrezno antiinfektivno zdravljenje.

Pri bolnikih, ki so imeli v preteklosti tuberkulozo z večjimi radiološkimi spremembami ali pri katerih ni gotovo, da so ustrezno zaključili 6-mesečno zdravljenje z rifampicinom, je treba uvesti profilaktično zdravljenje tuberkuloze.

Obstaja tveganje za hudo strongiloidozo. Pri bolnikih z endemičnih območij (tropskih in subtropskih predelov, južne Evrope) je treba pregledati blato in po potrebi odpraviti parazite, preden se uvede zdravljenje z deksametazonom.

Določene virusne bolezni (npr. norice in ošpice) se lahko pri bolnikih, ki se zdravijo z glukokortikoidi ali ki so prejemali zdravljenje z glukokortikoidi v zadnjih 3 mesecih, pojavijo v težji obliki. Zato se morajo bolniki izogibati stiku z osebami, ki imajo norice ali ošpice. Predvsem so v nevarnosti bolniki z oslabljenim imunskim sistemom, ki še niso imeli noric ali ošpic. Če so bili ti bolniki v stiku z osebami, ki so imele norice ali ošpice, je treba uvesti bodisi preventivno zdravljenje z intravenskim polispecifičnim imunoglobulinom ali

pasivno imunizacijo z imunoglobulini proti noricam in pasovcu. Izpostavljenim bolnikom je treba svetovati, naj takoj poiščejo zdravniško pomoč.

Zdravilo Neofordex se ne sme uporabljati skupaj z živimi oslabljenimi cepivi (glejte poglavje 4.5). Cepljenja z inaktiviranimi cepivi so običajno dopustna. Vendar pa lahko veliki odmerki glukokortikoidov zmanjšajo imunski odziv in posledično učinek cepljenja.

Deksametazon lahko zavre kožno reakcijo pri testiranju alergij. Vpliva lahko tudi na test bakterijskih okužb z nitro-tetrazolijevim modrilom in povzroči lažno negativne rezultate.

Duševne motnje

Bolnike in/ali negovalce je treba opozoriti, da se lahko pri uporabi sistemskih steroidov pojavijo psihiatrični neželeni učinki, ki so lahko hudi (glejte poglavje 4.8). Simptomi se običajno pojavijo v nekaj dneh ali tednih po začetku zdravljenja. Tveganje se lahko poveča pri večjih odmerkih (glejte tudi poglavje 4.5 za farmakokinetične interakcije, ki lahko povečajo tveganje za neželene učinke), čeprav na podlagi velikosti odmerkov ni mogoče predvideti nastopa, vrste, stopnje resnosti ali trajanja neželenih učinkov. Večina neželenih učinkov izgine po zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja, vendar pa je včasih potrebno specifično zdravljenje. Bolnikom/negovalcem je treba svetovati, naj poiščejo zdravniško pomoč, če opazijo zaskrbljujoče psihološke simptome, še zlasti znake depresivnega razpoloženja ali samomorilnih misli. Prav tako morajo biti bolniki/negovalci pozorni na možne duševne motnje, ki se lahko pojavijo med postopnim zmanjševanjem odmerka/ukinjanjem sistemskih steroidov ali takoj po tem, čeprav so o teh neželenih učinkih poročali redko.

Posebna previdnost je potrebna, ko se ocenjuje primernost uporabe sistemskih kortikosteroidov pri bolnikih, ki imajo obstoječe hude afektivne motnje ali pa jih imajo v anamnezi sami ali njihovi sorodniki v prvem kolenu. Med te motnje sodijo depresija ali manična depresija ter steroidne psihoze v preteklosti.

Tveganje za nespečnost je mogoče zmanjšati, tako da se zdravilo Neofordex vzame zjutraj.

Bolezni prebavil

Pred začetkom uporabe kortikosteroidov je treba uvesti zdravljenje za aktivno razjedo želodca ali dvanajstnika. Pri bolnikih z anamnezo razjede, krvavitev ali predrtja, povezanih z želodcem ali dvanajstnikom, ali z dejavniki tveganja za te dogodke, je treba razmisliti o profilaktičnem zdravljenju. Bolnike je treba klinično spremljati, vključno z endoskopijo.

Očesne bolezni

Sistemsko zdravljenje z glukokortikoidi lahko povzroči horioretinopatijo, ki lahko privede do okvare vida, vključno z izgubo vida.

Daljša uporaba kortikosteroidov lahko povzroči nastanek subkapsularnih katarakt ali glavkoma z možno poškodbo vidnih živcev in lahko spodbudi razvoj sekundarnih očesnih okužb, ki jih povzročajo glivice ali virusi. Posebna previdnost je potrebna pri zdravljenju bolnikov z glavkomom (ali z družinsko anamnezo glavkoma) in pri zdravljenju bolnikov s herpesom simpleks na očesu, saj lahko pride do predrtja roženice.

Tendinitis

Kortikosteroidi lahko spodbudijo razvoj tendinitisa, v izjemnih primerih pa tudi pretrganje prizadete kite. Tveganje je večje ob sočasni uporabi fluorokinolonov in pri bolnikih na dializi s sekundarnim hiperparatiroidizmom ali po presaditvi ledvic.

Starejši

Pogoste neželene reakcije na sistemske kortikosteroide so lahko v visoki starosti povezane z resnejšimi posledicami, med katerimi so predvsem osteoporoza, hipertenzija, hipokaliemija, sladkorna bolezen, dovzetnost za okužbe in tanjšanje kože. Da se preprečijo smrtno nevarne neželene reakcije, je potrebno natančno klinično spremljanje.

Spremljanje

Med uporabo kortikosteroidov je treba ustrezno spremljati bolnike z ulceroznim kolitisom (zaradi tveganja za predrtje), nedavnimi anastomozami črevesja, divertikulitisom, nedavnim srčnim infarktom (tveganje za rupturo proste stene levega prekata), sladkorno boleznijo (ali družinsko anamnezo te bolezni), ledvično insuficienco, okvaro jeter, osteoporozo in miastenijo gravis.

Dolgotrajno zdravljenje

Kortikosteroidi delujejo hiperglikemično in spodbujajo razgradnjo beljakovin, kar povzroči negativno ravnovesje dušika, zato je med zdravljenjem treba uživati hrano z nizko vsebnostjo enostavnih sladkorjev in z visoko vsebnostjo beljakovin.

Pogosto se pojavi zastajanje vode in natrija, ki lahko povzroči hipertenzijo. Zato je treba zmanjšati vnos natrija in spremljati krvni tlak. Posebna previdnost je potrebna pri zdravljenju bolnikov z okvaro ledvic, hipertenzijo ali kongestivnim srčnim popuščanjem.

Med zdravljenjem je treba spremljati ravni kalija. Dodajanje kalija je potrebno predvsem pri bolnikih s tveganjem za srčno aritmijo in tistih, ki sočasno uporabljajo zdravila, ki znižujejo ravni kalija.

Zdravljenje s glukokortikoidi lahko zmanjša učinek antidiabetičnih in antihipertenzivnih zdravil. Zato je odmerek insulina, peroralnih antidiabetikov in antihipertenzivnih zdravil včasih treba povečati.

Med dolgotrajnejšim zdravljenjem se lahko zmanjša presnova kalcija. Zato je treba spremljati ravni kalcija in vitamina D. Pri bolnikih, ki še nimajo predpisanih bisfosfonatov za bolezni kosti, povezane z multiplim mielomom, je treba razmisliti o njihovi uvedbi, zlasti če so prisotni dejavniki tveganja za osteoporozo.

Intoleranca za laktozo

Zdravilo Neofordex vsebuje laktozo. Bolniki z redkimi dednimi motnjami, kot so intoleranca za galaktozo, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcija glukoze/galaktoze, tega zdravila ne smejo jemati.

Uporaba v kombinaciji z enim ali več drugimi zdravili za multipli mielom

Če se bo zdravilo Neofordex uporabljalo v kombinaciji z drugimi zdravili, je treba pred uvedbo zdravila Neofordex prebrati povzetek glavnih značilnosti zdravila za ta druga zdravila.

Kadar se zdravilo Neofordex uporablja v kombinaciji z znanimi teratogeni (npr. s talidomidom, lenalidomidom, pomalidomidom ali pleriksaforjem), je treba posebno pozornost nameniti opravljanju testov nosečnosti in ukrepom za preprečevanje nosečnosti (glejte poglavje 4.6).

Venski in arterijski trombembolični dogodki

Kombinacija deksametazona in talidomida ter njegovih analogov lahko pri bolnikih z multiplim mielomom poveča tveganje za vensko trombembolijo (predvsem za globoko vensko trombozo in pljučno embolijo) ter arterijsko trombembolijo (predvsem za srčni infarkt in cerebrovaskularne dogodke) (glejte poglavji 4.5 in 4.8).

Zato je potrebno natančno spremljanje bolnikov z znanimi dejavniki tveganja za trombembolijo (vključno s trombozo v preteklosti). Sprejeti je treba ukrepe za zmanjšanje vseh dejavnikov tveganja, ki jih je mogoče spremeniti (npr. kajenje, hipertenzija in hiperlipidemija). Trombotično tveganje pri teh bolnikih se lahko poveča tudi zaradi sočasne uporabe eritropoetičnih zdravil. Zato je treba eritropoetična zdravila ali druga zdravila, ki lahko povečajo tveganje za trombozo (na primer zdravila za hormonsko nadomestno zdravljenje), pri bolnikih z multiplim mielomom, ki prejemajo deksametazon v kombinaciji s talidomidom in njegovimi analogi, uporabljati previdno. Če koncentracija hemoglobina preseže 12 g/dl, je treba uporabo eritropoetičnih zdravil prekiniti.

Bolnikom in zdravnikom svetujemo, da so pozorni na znake in simptome trombembolije. Bolnike je treba opozoriti, da morajo poiskati zdravniško pomoč, če opazijo simptome, kot so kratka sapa, bolečine v prsnem

košu in otekanje rok ali nog. Priporočiti je treba profilaktično antitrombotično zdravljenje, zlasti pri bolnikih z dodatnimi dejavniki tveganja za trombotične dogodke. Odločitev o uporabi antitrombotičnih profilaktičnih ukrepov je treba sprejeti po temeljiti oceni obstoječih dejavnikov tveganja pri posameznem bolniku.

Če se pri bolniku pojavijo kateri koli trombembolični dogodki, je treba zdravljenje prekiniti in uvesti standardno antikoagulacijsko zdravljenje. Ko je bolnik stabiliziran z antikoagulacijskim zdravljenjem in so morebitni zapleti, povezani s trombemboličnim dogodkom, pod nadzorom, se lahko ponovno uvede zdravljenje z deksametazonom in talidomidom ali njegovimi analogi z začetnim odmerkom in ob upoštevanju ocene razmerja med tveganji in koristmi. Bolnik mora v času zdravljenja z deksametazonom in talidomidom ali njegovimi analogi še naprej prejemati antikoagulacijska zdravila.

Nevtropenija in trombocitopenija

Kombinacija deksametazona in lenalidomida je pri bolnikih z multiplim mielomom povezana s povečano incidenco nevtropenije 4. stopnje (5,1 % pri bolnikih, ki so prejemali lenalidomid/deksametazon, v primerjavi z 0,6 % pri bolnikih, ki so prejemali placebo/deksametazon; glejte poglavje 4.8). Epizode febrilne nevtropenije 4. stopnje so opazili redko (0,6 % pri bolnikih, ki so prejemali lenalidomid/deksametazon, in 0,0 % pri bolnikih, ki so prejemali placebo/deksametazon; glejte poglavje 4.8). Nevtropenija je bila najpogosteje poročani hematološki neželeni učinek 3. ali 4. stopnje pri bolnikih z recidivnim ali proti zdravljenju odpornim multiplim mielomom, zdravljenih s kombinacijo deksametazona in pomalidomida. Bolnike je treba spremljati glede hematoloških neželenih učinkov, predvsem nevtropenije. Bolnikom je treba svetovati, naj o epizodah febrilne nevtropenije takoj obvestijo zdravnika. Morda bo treba zmanjšati odmerek lenalidomida ali pomalidomida. Če se pojavi nevtropenija, mora zdravnik razmisliti o uporabi rastnih dejavnikov pri zdravljenju bolnika.

Kombinacija deksametazona in lenalidomida je pri bolnikih z multiplim mielomom povezana s povečano incidenco trombocitopenije 3. in 4. stopnje (9,9 % oziroma 1,4 % pri bolnikih, ki so prejemali lenalidomid/deksametazon, v primerjavi z 2,3 % oziroma 0,0 % pri bolnikih, ki so prejemali placebo/deksametazon) (glejte poglavje 4.8). O trombocitopeniji so zelo pogosto poročali tudi bolniki z recidivnim ali proti zdravljenju odpornim multiplim mielomom, zdravljeni s kombinacijo deksametazona in pomalidomida. Bolnikom in zdravnikom svetujemo, naj bodo pozorni na znake in simptome krvavitev, vključno s petehijami in epistaksami, zlasti v primeru sočasnega jemanja zdravil, ki lahko povzročijo krvavitev. Morda bo treba zmanjšati odmerek lenalidomida ali pomalidomida.

Pojav morebitnih citopenij je treba spremljati tako, da se ob začetku zdravljenja z deksametazonom/lenalidomidom in nato enkrat na teden prvih 8 tednov ter kasneje vsak mesec pregleda celotna krvna slika, vključno s številom belih krvnih celic skupaj z diferencialno krvno sliko, številom trombocitov, hemoglobinom in hematokritom.

4.5Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij

Pred uporabo zdravila Neofordex v kombinaciji s katerim koli drugim zdravilom je treba prebrati povzetek glavnih značilnosti zdravila za izbrano zdravilo.

Farmakodinamične interakcije

Iz varnostnih razlogov se je treba izogibati naslednjim kombinacijam:

• z acetilsalicilno kislino v odmerkih

 

1 g na odmerek ali 3 g na dan, saj se poveča tveganje za

krvavitve. Pri odmerkih

 

500 mg

na odmerek ali < 3 g na dan so potrebni previdnostni ukrepi

 

 

zaradi povečanega

tveganja za krvavitve, razjede in predrtje prebavil. Antitrombotično profilaktično

 

 

 

 

zdravljenje z majhnimi odmerki acetilsalicilne kisline pa je dopustno;

z živimi oslabljenimi cepivi, saj obstaja tveganje za bolezni, povezane s cepivom, ki se lahko končajo s smrtjo.

Iz varnostnih razlogov so potrebni previdnostni ukrepi pri naslednjih kombinacijah:

z zdravili, ki znižujejo ravni kalija, tj. s tovrstnimi diuretiki kot samostojnimi zdravili ali v kombinaciji, odvajali, tetrakozaktidom in intravenskim amfotericinom B, saj se poveča tveganje za

hipokaliemijo. Treba je spremljati ravni kalija in po potrebi ustrezno ukrepati. Poleg tega je sočasna uporaba amfotericina B povezana tudi s tveganjem za povečanje srca in srčno popuščanje;

z naprstcem, saj hipokaliemija okrepi njegove toksične učinke. Odpraviti je treba kakršno koli obliko hipokaliemije in klinično spremljati bolnike z meritvami elektrolitov ter elektrokardiogramom;

z zdravili, povezanimi s tveganjem za Torsades de Pointes, saj se poveča tveganje za ventrikularno aritmijo. Odpraviti je treba kakršno koli obliko hipokaliemije in klinično spremljati bolnike z meritvami elektrolitov ter elektrokardiogramom;

z eritropoetičnimi zdravili ali drugimi zdravili, ki lahko povečajo tveganje za trombozo (na primer zdravila za hormonsko nadomestno zdravljenje), pri bolnikih, ki prejemajo talidomid ali njegove analoge skupaj z zdravilom Neofordex (glejte poglavji 4.4 in 4.8);

z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (NSAID), saj se poveča tveganje za predrtje prebavil;

s hipoglikemičnimi zdravili, saj lahko deksametazon zviša ravni glukoze in zmanjša toleranco za glukozo, pri čemer lahko povzroči ketoacidozo. Bolnike je treba seznaniti s tem tveganjem in okrepiti spremljanje vrednosti v krvi in urinu, ki ga bolniki opravljajo sami, zlasti med uvajanjem zdravljenja. Odmerjanje antidiabetičnih zdravil bo med zdravljenjem z deksametazonom in po njem morda treba prilagoditi;

z antihipertenzivnimi zdravili, saj se zmanjša njihov učinek (zastajanje vode in natrija). Odmerek antihipertenzivnega zdravila bo med zdravljenjem z deksametazonom morda treba prilagoditi;

s fluorokinoloni, saj bi se lahko povečalo tveganje za tendinitis, v izjemnih primerih pa tudi za pretrganje prizadete kite, zlasti v primeru dolgotrajnega zdravljenja;

z metotreksatom, saj se poveča tveganje za hematološko toksičnost.

Farmakokinetične interakcije

Vpliv drugih zdravil na deksametazon

Deksametazon se presnavlja s citokromom P450 3A4 (CYP3A4), prenaša pa s P-glikoproteinom (P-gp, znan tudi kot MDR1). Sočasna uporaba deksametazona z induktorji ali zaviralci CYP3A4 ali P-gp lahko povzroči zmanjšane ali povečane koncentracije deksametazona v plazmi.

Pri naslednjih kombinacijah so potrebni previdnostni ukrepi zaradi sprememb farmakokinetike deksametazona:

zdravila, ki lahko zmanjšajo koncentracijo deksametazona v plazmi:

aminoglutetimid, saj se zaradi povečane jetrne presnove deksametazona zmanjša njegova učinkovitost;

antikonvulzivi, ki inducirajo jetrne encime – karbamazepin, fosfenitoin, fenobarbital, fenitoin in primidon, saj zmanjšajo koncentracije deksametazona v plazmi in s tem njegovo učinkovitost;

rifampicin, saj se zaradi povečane jetrne presnove deksametazona zmanjšata njegova koncentracija v plazmi in učinkovitost;

zdravila za lokalno zdravljenje bolezni prebavil, antacidi in aktivno oglje ter tudi holestiramin, saj se zmanjša absorpcija deksametazona v prebavilih. Med uporabo teh zdravil in zdravila Neofordex morata preteči najmanj dve uri;

efedrin, saj se zaradi povečanega presnovnega očistka zmanjšajo koncentracije deksametazona v plazmi;

zdravila, ki lahko povečajo koncentracijo deksametazona v plazmi:

aprepitant in fosaprepitant, saj se zaradi zmanjšane jetrne presnove deksametazona poveča njegova koncentracija v plazmi;

klaritromicin, eritromicin, telitromicin, itrakonazol, ketokonazol, posakonazol, vorikonazol, nelfinavir in ritonavir: ti zaviralci encimov povzročijo zmanjšanje jetrne presnove deksametazona, zato se poveča njegova koncentracija v plazmi.

Vpliv deksametazona na druga zdravila

Deksametazon je zmeren induktor CYP3A4 in P-gp. Sočasna uporaba deksametazona z učinkovinami, ki se presnavljajo s CYP3A4 ali prenašajo s P-gp, lahko povzroči povečanje očistka in zmanjšanje koncentracij teh učinkovin v plazmi:

peroralni kontraceptivi, saj ni mogoče izključiti možnosti, da bi se med zdravljenjem zmanjšala njihova učinkovitost. Študij medsebojnega delovanja s peroralnimi kontraceptivi niso izvedli. Sprejeti je treba učinkovite ukrepe za preprečitev nosečnosti (glejte poglavje 4.6). Zmanjša se lahko tudi učinkovitost hormonskega nadomestnega zdravljenja;

peroralni antikoagulanti, saj lahko kortikosteroidi vplivajo na presnovo peroralnih antikoagulantov in dejavnike strjevanja krvi, poleg tega pa lahko že deksametazon sam v velikih odmerkih ali pri zdravljenju, ki traja več kot 10 dni, povzroči tveganje za krvavitve (krvavitve iz sluznice prebavil, krhkost žil). Če je ta kombinacija nujna, je treba okrepiti spremljanje bolnika in preveriti koagulacijske parametre po enem tednu in nato vsak drugi teden zdravljenja, prav tako pa tudi po koncu zdravljenja;

docetaksel in ciklofosfamid, saj se zaradi indukcije CYP3A in P-gp zmanjšajo njune koncentracije v plazmi;

lapatinib, saj se poveča hepatotoksičnost lapatiniba, kar je verjetno posledica indukcije presnove s CYP3A4;

ciklosporin, saj se zmanjšata biološka uporabnost in plazemska koncentracija ciklosporina. Ciklosporin pa lahko poveča privzem deksametazona v celice. Poleg tega so pri sočasni uporabi deksametazona in ciklosporina poročali o konvulzijah. Sočasni uporabi deksametazona in ciklosporina se je treba izogibati;

midazolam, saj se zaradi indukcije CYP3A4 zmanjša koncentracija midazolama v plazmi. Učinkovitost midazolama se lahko zmanjša;

ivermektin, saj se zmanjša koncentracija ivermektina v plazmi. Pred uporabo deksametazona je treba uspešno odpraviti parazite (glejte poglavje 4.4);

rifabutin, saj se zaradi indukcije CYP3A4 v črevesju in jetrih zmanjša koncentracija rifabutina v plazmi;

indinavir, saj se zaradi indukcije CYP3A4 v črevesju močno zmanjša koncentracija indinavirja v plazmi;

eritromicin, saj se po zdravljenju z deksametazonom pri tistih, ki niso prenašalci alela CYP3A5*1, poveča presnova eritromicina;

izoniazid, saj lahko glukokortikoidi zmanjšajo koncentracijo izoniazida v plazmi, kar je verjetno posledica spodbujanja jetrne presnove izoniazida in zmanjšanja presnove glukokortikoidov;

prazikvantel, saj deksametazon poveča jetrno presnovo prazikvantela, zaradi česar se zmanjša njegova koncentracija v plazmi in se pojavi tveganje za neuspešno zdravljenje. Med uporabo teh dveh zdravil mora preteči najmanj en teden.

Pri večkratni, vsakodnevni uporabi deksametazona pride tudi do zmanjšanja koncentracije deksametazona v plazmi zaradi indukcije CYP3A4 in P-gp. Pri zdravljenju multiplega mieloma ni treba prilagajati odmerkov.

Klinično pomembnih farmakokinetičnih interakcij deksametazona s talidomidom, lenalidomidom, pomalidomidom, bortezomibom, vinkristinom in doksorubicinom ni.

4.6Plodnost, nosečnost in dojenje

Ženske v rodni dobi

Ženske morajo preprečiti zanositev med jemanjem zdravila Neofordex. Deksametazon lahko povzroči kongenitalne malformacije (glejte poglavje 5.3). Deksametazon se lahko uporablja skupaj z znanimi teratogeni (npr. s talidomidom, lenalidomidom, pomalidomidom ali pleriksaforjem) ali citotoksičnimi snovmi, katerih uporaba je med nosečnostjo kontraindicirana. Bolnice, ki jemljejo zdravilo Neofordex v kombinaciji z zdravili, ki vsebujejo talidomid, lenalidomid ali pomalidomid, se morajo držati programov preprečevanja nosečnosti za ta zdravila. Pred uvedbo zdravljenja s katero koli kombinacijo je treba za več informacij prebrati vse zadevne povzetke glavnih značilnosti zdravil.

Kontracepcija pri moških in ženskah

Ženske v rodni dobi in njihovi partnerji morajo poskrbeti za ustrezno kontracepcijsko zaščito. Predvsem morajo upoštevati zahteve programa preprečevanja nosečnosti za kombinirano zdravljenje s talidomidom ali njegovimi analogi. Med zdravljenjem z deksametazonom se lahko zmanjša učinkovitost peroralnih kontraceptivov (glejte poglavje 4.5).

Nosečnost

Na podlagi izkušenj pri ljudeh se domneva, da deksametazon povzroča kongenitalne malformacije, zlasti intrauterini zastoj rasti, v redkih primerih pa tudi insuficienco nadledvične žleze pri novorojenčkih, če ga jemljejo nosečnice.

Študije na živalih so pokazale škodljiv vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).

Zdravila Neofordex ne smete uporabljati pri nosečnicah, razen če klinično stanje nosečnice zahteva zdravljenje z deksametazonom.

Dojenje

Glukokortikoidi se izločajo v materino mleko in imajo dokazano neželene učinke na novorojenčke/dojenčke, ki jih dojijo zdravljene matere.

Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prenehanjem/prekinitvijo zdravljenja z zdravilom Neofordex, pri čemer je treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja za mater.

Plodnost

Študije na živalih so pokazale zmanjšanje plodnosti pri samicah (glejte poglavje 5.3). Podatki o moški plodnosti niso na voljo.

4.7Vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji

Zdravilo Neofordex ima zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji.

Deksametazon lahko povzroči zmedenost, halucinacije, omotico, somnolenco, utrujenost, sinkopo in zamegljen vid (glejte poglavje 4.8). Bolnike s temi simptomi je treba opozoriti, da med zdravljenjem z deksametazonom ne smejo voziti, upravljati s stroji ali opravljati nevarnih dejavnosti.

4.8Neželeni učinki

Povzetek varnostnega profila

Neželeni učinki zdravila Neofordex so skladni z varnostnim profilom, ki ga je mogoče predvideti za glukokortikoide. Zelo pogosto se pojavijo hiperglikemija, nespečnost, bolečine v mišicah in šibkost mišic, astenija, utrujenost, edem in povečanje telesne mase. Med manj pogostimi, vendar resnimi neželenimi učinki pa so: pljučnica in druge okužbe ter duševne motnje (glejte poglavje 4.4). Najresnejši neželeni učinki pri zdravljenju v kombinaciji s talidomidom ali njegovimi analogi so bili venski trombembolični dogodki, med katerimi sta prevladovali globoka venska tromboza in pljučna embolija, ter mielosupresija, zlasti nevtropenija in trombocitopenija (glejte poglavje 4.4).

Incidenca predvidljivih neželenih učinkov, vključno z atrofijo nadledvične žleze, je povezana z odmerkom, časom uporabe in trajanjem zdravljenja (glejte poglavje 4.4).

Preglednica z neželenimi učinki

Neželeni učinki, ki so jih opazili pri bolnikih, zdravljenih z deksametazonom, so navedeni spodaj glede na organski sistem in pogostnost. Podatki so bili pridobljeni iz izkušenj v preteklosti in kliničnih študij pri bolnikih z multiplim mielomom, v katerih so deksametazonuporabili v monoterapiji ali v kombinaciji s placebom. Pogostnost je opredeljena kot: zelo pogosti ( 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni

(≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000); zelo redki (< 1/10.000, vključujoč posamezne primere), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Organski sistem

Neželeni učinki

Infekcijske in parazitske bolezni

pogosti: pljučnica, herpes zoster, okužba zgornjih dihal, okužba

 

spodnjih dihal, ustna kandidoza, glivična okužba ust, okužba sečil,

 

herpes simpleks, okužba s kandido;

 

neznana pogostnost: okužba, sepsa.

Bolezni krvi in limfatičnega

pogosti: nevtropenija, anemija, trombocitopenija, limfopenija,

sistema

levkopenija, levkocitoza;

 

občasni: febrilna nevtropenija, pancitopenija, koagulopatija.

Bolezni endokrinega sistema

pogosti: Cushingov sindrom;

 

občasni: hipotiroidizem;

 

neznana pogostnost: atrofija nadledvične žleze, odtegnitveni

 

sindrom po prenehanju jemanja steroidov, insuficienca nadledvične

 

žleze, hirzutizem, neredne menstruacije.

Presnovne in prehranske motnje

zelo pogosti: hiperglikemija;

 

pogosti: hipokaliemija, sladkorna bolezen, neješčnost, povečan ali

 

zmanjšan tek, hipoalbuminemija, zastajanje tekočin,

 

hiperurikemija;

 

občasni: dehidracija, hipokalciemija, hipomagneziemija;

 

neznana pogostnost: zmanjšana toleranca za glukozo, zastajanje

 

natrija, presnovna alkaloza.

Duševne motnje

zelo pogosti: nespečnost;

 

pogosti: depresija, tesnoba, agresija, zmedenost, razdražljivost,

 

živčnost, spremembe razpoloženja, agitacija, evforično

 

razpoloženje;

 

občasni: nihanja razpoloženja, halucinacije;

 

neznana pogostnost: manija, psihoza, vedenjske motnje.

Bolezni živčevja

pogosti: periferna nevropatija, omotica, psihomotorna

 

hiperaktivnost, motnje pozornosti, oslabljen spomin, tremor,

 

parestezija, glavobol, agevzija, disgevzija, somnolenca, letargija,

 

motnje ravnotežja, disfonija;

 

občasni: cerebrovaskularni inzult, prehodni ishemični napad,

 

amnezija, motnje koordinacije, ataksija, sinkopa;

 

neznana pogostnost: konvulzije.

Očesne bolezni

pogosti: zamegljen vid, katarakta;

 

občasni: konjunktivitis, povečano solzenje;

 

neznana pogostnost: horioretinopatija, glavkom.

Ušesne bolezni, vključno z

pogosti: vrtoglavica.

motnjami labirinta

 

Srčne bolezni

pogosti: atrijska fibrilacija, supraventrikularne ekstrasistole,

 

tahikardija, palpitacije;

 

občasni: srčna ishemija, bradikardija;

 

neznana pogostnost: kongestivno srčno popuščanje.

Žilne bolezni

pogosti: venski trombembolični neželeni učinki, zlasti globoka

 

venska tromboza in pljučna embolija, hipertenzija, hipotenzija,

 

zardevanje, zvišan krvni tlak, znižan diastolični krvni tlak;

 

neznana pogostnost: purpura, podplutbe.

Bolezni dihal, prsnega koša in

pogosti: bronhitis, kašelj, dispneja, bolečina v grlu in žrelu,

mediastinalnega prostora

hripavost, kolcanje.

Bolezni prebavil

zelo pogosti: zaprtost;

 

pogosti: bruhanje, driska, navzea, dispepsija, stomatitis, gastritis,

 

bolečina v trebuhu, suha usta, distenzija trebuha, flatulenca;

 

neznana pogostnost: pankreatitis, predrtje prebavil,

 

gastrointestinalna krvavitev, razjeda v prebavilih.

Bolezni jeter, žolčnika in

pogosti: nenormalni izvidi preiskav delovanja jeter, povišana

žolčevodov

vrednost alanin-aminotransferaze.

Bolezni kože in podkožja

pogosti: izpuščaj, eritem, hiperhidroza, pruritus, suha koža,

 

alopecija;

 

občasni: urtikarija;

 

neznana pogostnost: atrofija kože, akne.

Bolezni mišično-skeletnega

zelo pogosti: mišična šibkost, mišični krči;

sistema in vezivnega tkiva

pogosti: miopatija, mišično-skeletna bolečina, artralgija, bolečine v

 

udih;

 

neznana pogostnost: patološki zlom, osteonekroza, osteoporoza,

 

pretrganje kite.

Bolezni sečil

pogosti: polakisurija;

 

občasni: odpoved ledvic.

Splošne težave in spremembe

zelo pogosti: utrujenost, astenija, edem (vključno s perifernim

na mestu aplikacije

edemom in edemom obraza);

 

pogosti: bolečina, vnetje sluznice, pireksija, mrzlica, splošno slabo

 

počutje;

 

neznana pogostnost: slabše celjenje.

Preiskave

pogosti: zmanjšanje telesne mase, povečanje telesne mase.

Opis izbranih neželenih učinkov

Pred uporabo zdravila Neofordex v kombinaciji s katerim koli drugim zdravilom je treba prebrati povzetek glavnih značilnosti zdravila za izbrano zdravilo.

Incidenca nekaterih neželenih učinkov je odvisna od uporabljenega kombiniranega zdravljenja.

Kombinacija lenalidomida in deksametazona je pri bolnikih z recidivnim ali proti zdravljenju odpornim multiplim mielomom povezana s povečano incidenco nevtropenije 4. stopnje (5,1 % pri bolnikih, ki so prejemali lenalidomid/deksametazon, v primerjavi z 0,6 % pri bolnikih, ki so prejemali placebo/deksametazon). Epizode febrilne nevtropenije 4. stopnje so opazili redko (0,6 % pri bolnikih, ki so prejemali lenalidomid/deksametazon, v primerjavi z 0,0 % pri bolnikih, ki so prejemali placebo/deksametazon). O podobni incidenci nevtropenije visoke stopnje so poročali tudi pri bolnikih z na novo diagnosticirano boleznijo, ki so prejemali kombinacijo lenalidomida in deksametazona.

Nevtropenija se je pojavila pri 45,3 % bolnikov z recidivnim ali proti zdravljenju odpornim multiplim mielomom, ki so prejemali deksametazon v majhnem odmerku plus pomalidomid (Pom + LD-dex), ter pri 19,5 % bolnikov, ki so prejemali velik odmerek deksametazona (HD-dex). Nevtropenija je bila 3. ali 4. stopnje pri 41,7 % bolnikov, ki so prejemali Pom + LD-dex, in pri 14,8 % bolnikov, ki so prejemali HD-dex. Pri bolnikih, zdravljenih s Pom + LD-dex, je bila nevtropenija občasno resna (2,0 % bolnikov), ni vodila k prenehanju zdravljenja in je bila pri 21,0 % bolnikov povezana s prekinitvijo zdravljenja ter pri 7,7 % bolnikov z zmanjšanjem odmerka. Febrilna nevtropenija (FN) se je pojavila pri 6,7 % bolnikov, ki so prejemali Pom + LD-dex, in pri nobenem bolniku, ki je prejemal HD-dex. Vsi primeri so bili 3. ali 4. stopnje. O resni FN so poročali pri 4,0 % bolnikov. FN je bila povezana s prekinitvijo odmerjanja pri 3,7 % bolnikov in z zmanjšanjem odmerka pri 1,3 % bolnikov; v nobenem primeru ni prišlo do prenehanja zdravljenja.

Kombinacija lenalidomida in deksametazona je pri bolnikih z recidivnim ali proti zdravljenju odpornim multiplim mielomom povezana s povečano incidenco trombocitopenije 3. in 4. stopnje (9,9 % oziroma 1,4 % pri bolnikih, ki so prejemali lenalidomid/deksametazon, v primerjavi z 2,3 % oziroma 0,0 % pri bolnikih, ki so prejemali placebo/deksametazon). O podobni incidenci trombocitopenije visoke stopnje so poročali tudi pri bolnikih z na novo diagnosticirano boleznijo, ki so prejemali kombinacijo lenalidomida in deksametazona. Trombocitopenija se je pojavila pri 27,0 % bolnikov z recidivnim ali proti zdravljenju odpornim multiplim mielomom, ki so prejemali Pom + LD-dex, in pri 26,8 % bolnikov, ki so prejemali HD-dex. Trombocitopenija je bila 3. ali 4. stopnje pri 20,7 % bolnikov, ki so prejemali Pom + LD-dex, in pri 24,2 % bolnikov, ki so prejemali HD-dex. Pri bolnikih, zdravljenih s Pom + LD-dex, je bila trombocitopenija resna pri 1,7 % bolnikov, vodila je k zmanjšanju odmerka pri 6,3 % bolnikov, k prekinitvi odmerjanja pri 8 % bolnikov in k prenehanju zdravljenja pri 0,7 % bolnikov.

Kombinacija lenalidomida, talidomida ali pomalidomida in deksametazona je pri bolnikih z multiplim mielomom povezana s povečanim tveganjem za globoko vensko trombozo in pljučno embolijo (glejte poglavje 4.5). Trombotično tveganje pri teh bolnikih se lahko poveča tudi zaradi sočasne uporabe eritropoetičnih zdravil ali anamneze globoke venske tromboze.

Pri uporabi samega deksametazona se lahko pri največ 34 % bolnikov z na novo diagnosticiranim multiplim mielomom pojavijo periferne nevropatije nizke stopnje, predvsem parestezija 1. stopnje. Vendar pa se tako incidenca kot stopnja resnosti periferne nevropatije povečata pri sočasni uporabi bortezomiba ali talidomida. V eni od študij so opazili nevropatije 3./4. stopnje pri 10,7 % bolnikov, zdravljenih s talidomidom in deksametazonom, v primerjavi z 0,9 % bolnikov, ki so jih zdravili samo z deksametazonom.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

4.9Preveliko odmerjanje

Akutna toksičnost deksametazona je majhna in le redko so po akutnem prevelikem odmerjanju opazili toksične učinke. Antidota ni, zdravljenje pa je simptomatsko.

5.FARMAKOLOŠKE LASTNOSTI

5.1Farmakodinamične lastnosti

Farmakoterapevtska skupina: kortikosteroidi za sistemsko zdravljenje, glukokortikoidi, oznaka ATC: H02AB02

Mehanizem delovanja

Deksametazon je sintetični glukokortikoid, ki združuje močan protivnetni učinek s šibkim mineralokortikoidnim učinkom. Veliki odmerki (npr. 40 mg) zmanjšajo imunski odziv.

Deksametazon dokazano sproži propad (apoptozo) celic multiplega mieloma, tako da zavira delovanje nuklearnega dejavnika κB in aktivira kaspazo-9, s tem ko omogoči, da se iz mitohondrija sprosti pomožni aktivator kaspaze (t. i. Smac – dejavnik, ki spodbuja apoptozo). Da bi dosegli največjo koncentracijo apoptoznih označevalcev skupaj z večjim aktiviranjem kaspaze-3 in fragmentacijo DNA, je bila potrebna daljša izpostavljenost. Poleg tega je deksametazon zmanjšal izražanje antiapoptoznih genov in povečal koncentracijo beljakovin IκB-α.

Apoptotični učinek deksametazona se poveča v kombinaciji s talidomidom ali njegovimi analogi ter z zaviralcem proteasoma (kot je na primer bortezomib).

Multipli mielom je redka napredujoča hematološka bolezen. Zanjo sta značilna preveliko število nenormalnih plazemskih celic v kostnem mozgu ter čezmerna proizvodnja intaktnega monoklonskega imunoglobulina (IgG, IgA, IgD ali IgE) ali samo Bence-Jonesove beljakovine (monoklonske proste lahke verige κ in λ).

Klinična učinkovitost in varnost

Študij o klinični učinkovitosti in varnosti zdravila Neofordex pri zdravljenju multiplega mieloma niso opravili.

Učinkovitost in varnost kombinacij z deksametazonom pri zdravljenju multiplega mieloma so potrdili v številnih kliničnih študijah pri bolnikih z na novo diagnosticirano boleznijo in bolnikih z recidivno ali proti zdravilom odporno boleznijo. Populacija bolnikov v študijah je zajela bolnike zelo različnih starosti ter bolnike, ki so bili bodisi primerni ali neprimerni za avtologno presaditev krvotvornih matičnih celic. Velike odmerke (40 mg ali 20 mg) peroralnega deksametazona so proučevali pri zdravljenju multiplega mieloma v kombinaciji s kemoterapijo po shemi VAD (vinkristin, adriamicin/doksorubicin in deksametazon) ali v povezavi z novimi učinkovinami, vključno s talidomidom in njegovimi analogi ter zaviralci proteasoma. V nadzorovanih študijah so pri kombiniranem zdravljenju z deksametazonom dosledno beležili boljše izide pri parametrih preživetja in odziva kot pri zdravljenju s samim deksametazonom.

Pediatrična populacija

Evropska agencija za zdravila je odstopila od zahteve za predložitev rezultatov študij z zdravilom Neofordex za vse podskupine pediatrične populacije z multiplim mielomom (za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2).

5.2Farmakokinetične lastnosti

Absorpcija

Po peroralni uporabi zdravila Neofordex je največja koncentracija deksametazona v plazmi dosežena po mediano treh urah. Biološka uporabnost deksametazona je približno 80-odstotna. Med uporabljenim in biološko razpoložljivim odmerkom obstaja linearna povezava.

Deksametazon se prenaša s P-glikoproteinom (ki je znan tudi kot MDR1). Določeno vlogo pri prenašanju deksametazona lahko imajo tudi drugi prenašalci MDR.

Porazdelitev

Deksametazon se veže na beljakovine v plazmi, zlasti na albumin, pri čemer je vezava do 80-odstotna in je odvisna od uporabljenega odmerka. Pri zelo velikih odmerkih večina deksametazona prosto kroži po krvnem obtoku. Volumen porazdelitve je približno 1 l/kg. Deksametazon prehaja skozi krvno-možgansko pregrado in skozi placento ter se izloča v materino mleko.

Biotransformacija

Manjša količina odmerka deksametazona se izloči skozi ledvice v nespremenjeni obliki. Večji del se pri ljudeh hidrogenira ali hidroksilira, pri čemer sta glavna presnovka hidroksi-6-deksametazon in dihidro-20- deksametazon. Od 30 do 40 % se v človeških jetrih konjugira z glukuronsko kislino ali sulfatira in se v tej obliki izloči z urinom. Deksametazon se presnavlja s citokromom P450 3A4 (CYP3A4). Pri biotransformaciji deksametazona lahko sodelujejo tudi drugi izoencimi citokroma P450.

Izločanje

Plazemski razpolovni čas deksametazona je približno 250 minut.

Posebne skupine bolnikov

Podatki o biotransformaciji deksametazona pri bolnikih z okvaro jeter niso na voljo.

Kajenje ne vpliva na farmakokinetiko deksametazona. Med farmakokinetiko deksametazona pri osebah evropskega in azijskega (indonezijskega in japonskega) porekla niso zabeležili razlik.

5.3Predklinični podatki o varnosti

Akutna toksičnost glukokortikoidov je majhna. Podatki o kronični toksičnosti in rakotvornosti niso na voljo. Ugotovitve o genotoksičnosti so se izkazale za netočne. V študijah o vplivu na sposobnost razmnoževanja, opravljenih na miših, podganah, hrčkih, kuncih in psih, je deksametazon povzročil embriofetalne malformacije, na primer povečanje števila primerov palatoshize in skeletnih okvar; zmanjšanje mase priželjca, vranice in nadledvične žleze; anomalije pljuč, jeter in ledvic; ter zaviranje rasti. Pri ocenjevanju postnatalnega razvoja živali, ki so prejemale učinkovino pred skotitvijo, so ugotovili zmanjšano toleranco za glukozo in občutljivost za insulin, vedenjske spremembe ter zmanjšanje mase možganov in telesne mase. Pri samcih se lahko zmanjša plodnost zaradi apoptoze zarodnih celic in motene spermatogeneze. Podatki o plodnosti pri samicah so si nasprotujoči.

6.FARMACEVTSKI PODATKI

6.1Seznam pomožnih snovi

laktoza monohidrat

mikrokristalna celuloza magnezijev stearat

koloidni brezvodni silicijev dioksid

6.2Inkompatibilnosti

Navedba smiselno ni potrebna.

6.3Rok uporabnosti

2 leti.

6.4Posebna navodila za shranjevanje

Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila.

Tablete hranite v pretisnem omotu do odmerjanja. Posamezne tablete v nedotaknjeni ovojnini od pretisnega omota ločite po perforaciji, npr. za uporabo v večpredelnih organizatorjih za zdravila. Razpolovljene tablete, ki jih bolnik ne vzame takoj, je treba zavreči (glejte poglavje 6.6).

6.5Vrsta ovojnine in vsebina

10 x 1 tableta v perforiranem pretisnem omotu za enkratni odmerek iz OPA/aluminija/PVC-aluminija. Velikost pakiranja: 10 tablet.

6.6Posebni varnostni ukrepi za odstranjevanje

Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi. Bolnike poučite, naj neuporabljenih tablet ne mečejo med gospodinjske odpadke ali v odpadne vode.

7.IMETNIK DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Laboratoires CTRS 63, rue de l’Est

92100 Boulogne-Billancourt Francija

E-mail: ctrs@ctrs.fr

8.ŠTEVILKA (ŠTEVILKE) DOVOLJENJA (DOVOLJENJ) ZA PROMET Z ZDRAVILOM

EU/1/15/1053/001

9.DATUM PRIDOBITVE/PODALJŠANJA DOVOLJENJA ZA PROMET Z ZDRAVILOM

Datum prve odobritve: 16. marca 2016

10.DATUM ZADNJE REVIZIJE BESEDILA

Podrobne informacije o zdravilu so objavljene na spletni strani Evropske agencije za zdravila http://www.ema.europa.eu.

Komentarji

A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z
  • Pomoč
  • Get it on Google Play
  • O
  • Info on site by:

  • Presented by RXed.eu

  • 27558

    seznam zdravil na recept