Slovenian
A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z

Wilzin (zinc) – Povzetek glavnih značilnosti zdravila - A16AX05

Updated on site: 10-Oct-2017

Ime zdravilaWilzin
ATC kodaA16AX05
Substancazinc
ProizvajalecOrphan Europe S.A.R.L.

1.IME ZDRAVILA

Wilzin 25 mg trde kapsule

2.KAKOVOSTNA IN KOLIČINSKA SESTAVA

Ena trda kapsula vsebuje 25 mg cinka (kar ustreza 83,92 mg cinkovega acetata dihidrata).

Za celoten seznam pomožnih snovi glejte poglavje 6.1.

3.FARMACEVTSKA OBLIKA

Trda kapsula.

Kapsula s pariško modrim neprozornim pokrovom in telesom, z napisom "93-376”.

4.KLINIČNI PODATKI

4.1Terapevtske indikacije

Zdravljenje Wilsonove bolezni.

4.2Odmerjanje in način uporabe

Zdravljenje z Wilzinom se mora uvesti pod nadzorom zdravnika, ki je izkušen v zdravljenju Wilsonove bolezni (glejte poglavje 4.4). Zdravljenje z Wilzinom traja vse življenje.

Odmerek pri presimptomatskih bolnikih je enak kot pri simptomatskih bolnikih. Wilzin je na voljo v trdih kapsulah po 25 mg in 50 mg.

Odrasli:

Običajen odmerek je 50 mg trikrat na dan, največji odmerek je 50 mg petkrat na dan.

Otroci in mladostniki:

Pri otrocih, mlajših od 6 let, je na voljo zelo malo podatkov, ker pa je bolezen povsem penetrantna, je treba čimprej pretehtati možnost profilaktičnega zdravljenja. Priporočen odmerek je:

-od 1 do 6 let: 25 mg dvakrat na dan

-od 6 do 16 let, če je telesna masa manjša od 57 kg: 25 mg trikrat na dan

-od 16 let naprej ali če je telesna masa večja od 57 kg: 50 mg trikrat na dan.

Nosečnice:

Navadno je učinkovit odmerek 25 mg trikrat na dan, vendar je treba odmerek prilagoditi koncentracijam bakra (glejte poglavje 4.4 in poglavje 4.6).

V vseh primerih je treba odmerek prilagoditi glede na terapevtsko spremljanje (glejte poglavje 4.4).

Wilzin je treba jemati na prazen želodec, vsaj 1 uro pred obroki ali 2-3 ure po obrokih. Če bolnikov želodec ne prenaša zdravila, kar se pogosto dogaja pri jutranjem odmerku, lahko bolnik ta odmerek preloži na sredino dopoldneva, na čas med zajtrkom in kosilom. Wilzin se lahko vzame tudi z malo beljakovin, na primer mesa (glejte poglavje 4.5).

Pri otrocih, ki ne morejo požirati kapsul, je treba kapsule odpreti in njihovo vsebino suspendirati v malo vode (ki je lahko oslajena s sladkorjem ali sirupom).

Kadar bolniku, ki se zdravi s kelatorji, zamenjujemo kelatorje z Wilzinom za vzdrževalno zdravljenje, je treba zdravljenje s kelatorji vzdrževati in nadaljevati skupaj z Wilzinom še 2 do 3 tedne, ker toliko

časa traja, da zdravljenje s cinkom povzroči maksimalno indukcijo metalotioneina in popolno blokado absorpcije bakra. Med vzetjem kelatorja in Wilzina mora miniti vsaj 1 ura.

4.3Kontraindikacije

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov.

4.4Posebna opozorila in previdnostni ukrepi

Cinkov acetat dihidrat zaradi njegovega počasnega začetka delovanja ne priporočamo za začetno zdravljenje simptomatskih bolnikov. Simptomatske bolnike je treba v začetku zdraviti z enim od kelatorjev; ko koncentracije bakra padejo pod prag toksičnosti in se bolniki klinično stabilizirajo, pride v poštev vzdrževalno zdravljenje z Wilzinom.

Kljub temu bi lahko, tačas ko čakamo, da se v dvanajstniku začne nastajanje metalotioneina, ki ga sproži cink in ki povzroči učinkovito inhibicijo absorpcije bakra, pri simptomatskih bolnikih v začetku uporabili cinkov acetat dihidrat v kombinaciji s kelatorjem.

Čeprav je klinično poslabšanje redko, se lahko pojavi v začetku zdravljenja, kot poročajo tudi za kelatorje. Ni jasno, ali je to povezano z mobilizacijo zalog bakra ali z naravnim potekom bolezni. V tem položaju je priporočljiva sprememba zdravljenja.

Kadar bolnikom s portalno hipertenzijo, ki se zdravijo s kakim kelatorjem, ki jim gre dobro in ki dobro prenašajo zdravljenje, zamenjujemo kelator z Wilzinom, je potrebna previdnost. Dva bolnika iz skupine 16 bolnikov sta umrla zaradi dekompenzacije jeter in napredovale portalne hipertenzije, potem ko sta prešla s penicilamina na zdravljenje s cinkom.

Terapevtsko spremljanje

Cilj zdravljenja je vzdrževanje koncentracije prostega bakra v plazmi (ki je znan tudi kot neceruloplazminski plazemski baker) pod 250 mikrogramov/l (normalna koncentracija: 100-150 mikrogramov/l) in izločanje bakra z urinom pod 125 mikrogrami/24 ur (normalno:

< 50 mikrogramov/24 ur). Neceruloplazminski plazemski baker izračunamo tako, da od celotnega plazemskega bakra odštejemo baker, vezan na ceruloplazmin, pri čemer upoštevamo, da vsak miligram ceruloplazmina vsebuje 3 mikrograme bakra.

Izločanje bakra z urinom je natančen odsev obremenitve telesa z odvečnim bakrom samo takrat, ko se bolniki ne zdravijo s kelatorji. Raven bakra v urinu se pri zdravljenju s kelatorji, na primer s penicilaminom ali trientinom, navadno zviša.

Raven bakra v jetrih ni uporabna za uravnavanje zdravljenja, ker ne razlikuje med potencialno toksičnim prostim bakrom in bakrom, vezanim na metalotionein.

Pri zdravljenih bolnikih je lahko določanje cinka v urinu in/ali plazmi koristno merilo tega, koliko se bolniki držijo navodil za zdravljenje. Vrednosti cinka v urinu, večje od 2 mg/24 ur, in cinka v plazmi, večje od 1250 mikrogramov/l, na splošno kažejo, da se bolnik zadostno drži navodil.

Podobno kot pri vseh sredstvih proti bakru preveč intenzivno zdravljenje prinaša nevarnost pomanjkanja bakra, ki je še posebno škodljiva za otroke in nosečnice, ker je baker potreben za pravilno rast in duševni razvoj. Pri teh skupinah bolnikov naj bodo ravni bakra v urinu vzdrževane malo nad zgornjo mejo normalnih vrednosti ali v visokem delu normalnega območja (t.j., 40 –

50 mikrogramov/24 ur).

Opravljati je treba tudi kontrolne laboratorijske preiskave, s hematološkim nadzorom in določanjem lipoproteinov vred, da odkrijemo zgodnje znake pomanjkanja bakra, na primer anemijo in/ali levkopenijo, ki sta posledica depresije kostnega mozga, in znižanje HDL holesterola in razmerja HDL/celotni holesterol.

Ker lahko pomanjkanje bakra povzroči mielonevropatijo, morajo biti zdravniki pozorni na senzorične in motorične simptome ter znake, ki bi lahko kazali na začetke nevropatije ali mielopatije pri bolnikih, ki se zdravijo z zdravilom Wilzin.

4.5Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij

Druga sredstva proti bakru

Pri bolnikih z Wilsonovo boleznijo so opravili farmakodinamične študije kombinacije Wilzina (50 mg trikrat na dan) z askorbinsko kislino (1 g enkrat na dan), penicilamina (250 mg štirikrat na dan), in trientina (250 mg štirikrat na dan). Študije niso pokazale pomembnega neto učinka na ravnovesje bakra, čeprav je bilo možno odkriti blago interakcijo cinka s kelatorji (penicilaminom in trientinom) z zmanjšanim izločanjem bakra v blatu, a zvečanim izločanjem bakra v urinu kot pri cinku samem. To je do neke mere verjetno posledica vezave cinka s kelatorjem, s čimer se zmanjša učinek obeh zdravilnih učinkovin.

Ko bolnik, ki se zdravi s kelatorjem, prehaja na zdravljenje z Wilzinom za vzdrževalno zdravljenje, je treba zdravljenje s kelatorjem vzdrževati in zdravili sočasno uporabljati še 2 do 3 tedne, ker traja toliko časa, da zdravljenje s cinkom inducira maksimalno indukcijo metalotioneina in popolno blokado absorpcije bakra. Med vzetjem kelatorja in Wilzina mora miniti vsaj 1 ura.

Druga zdravila

Absorpcijo cinka lahko zmanjšajo dodatki železa in kalcija, tetraciklini in spojine, ki vsebujejo fosfor, medtem ko cink lahko zmanjša absorpcijo železa, tetraciklinov in fluorokinolonov.

Hrana

Študije sočasnega jemanja cinka s hrano, opravljene na zdravih prostovoljcih, so pokazale, da so absorpcijo cinka pomembno upočasnile številne vrste hrane (med drugim kruh, trdo kuhana jajca, kava in mleko). Snovi v hrani, posebno fitati in vlaknine, vežejo cink in mu preprečujejo vstop v črevesne celice. Zdi pa se, da absorpcijo še najmanj ovirajo beljakovine.

4.6Nosečnost in dojenje

Nosečnost

Podatki, zbrani pri omejenem številu izpostavljenih nosečnosti pri bolnicah z Wilsonovo boleznijo ne kažejo na možnost škodljivih vplivov cinka na zarodek/plod in mater. Pri 42 nosečnostih so poročali o 5 splavih in 2 okvarah ploda (mikrocefalija in operabilne srčne hibe).

Študije na živalih, opravljene z različnimi cinkovimi solmi, niso pokazale neposrednih ali posrednih škodljivih vplivov na nosečnost, razvoj zarodka/plodu, porod ali postnatalni razvoj (glejte poglavje 5.3).

Izredno pomembno je, da nosečnice z Wilsonovo boleznijo med nosečnostjo nadaljujejo z zdravljenjem. O tem, katero zdravilo naj se uporabi, cink ali kelator, naj odloči zdravnik. Potrebne so prilagoditve odmerka, ki bodo zagotovile, da plodu ne bo manjkalo bakra, in obvezno je skrbno spremljanje bolnice (glejte poglavje 4.4).

Dojenje

Cink se izloča v materino mleko in pri dojenčku se lahko pojavi pomanjkanje bakra, povzročeno s cinkom. Zato se je treba dojenju med zdravljenjem z Wilzinom izogibati.

4.7Vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji

Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile izvedene.

4.8Neželeni učinki

Neželeni učinki, o katerih poročajo, so navedeni spodaj po organskih sistemih in po pogostosti. Pogostost je opredeljena kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10) občasni (≥ 1/1.000 do

< 1/100), redki (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (<1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Sistemski organski razred

Neželeni učinki zdravila

 

 

 

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

občasni:

sideroblastna anemija, levkopenija

 

 

 

Bolezni prebavil

pogosti:

draženje želodca

 

 

 

Preiskave

pogosti:

zvišanje amilaze, lipaze in alkalne

 

 

fosfataze v krvi

 

 

 

Anemija je lahko mikrocitna, normocitna ali makrocitna in je pogosto povezana z levkopenijo. Preiskava kostnega mozga navadno pokaže značilne “obročaste sideroblaste” (t.j., razvijajoče se rdeče krvničke, ki vsebujejo z železom nabite paranuklearne mitohondrije). Ti utegnejo biti zgodnji znak pomanjkanja bakra in se utegnejo po zmanjšanju odmerjanja cinka hitro popraviti. Razlikovati pa jih moramo od hemolitične anemije, ki se pogosto pojavi, kadar je pri neobvladani Wilsonovi bolezni zvišan prosti baker v serumu.

Najpogostejši neželeni učinek je draženje želodca. Navadno so težave najhujše pri prvem jutranjem odmerku in po prvih dneh zdravljenja izzvenijo. Preložitev prvega odmerka na sredino dopoldneva ali jemanje odmerka z malo beljakovin navadno olajša simptome.

Po nekaj tednih zdravljenja se lahko pojavi zvišanje serumske alkalne fosfataze, amilaze in lipaze, koncentracije se navadno vrnejo v območje visokih normalnih vrednosti po enem do dveh letih zdravljenja.

4.9Preveliko odmerjanje

V literaturi so poročali o treh primerih akutnega peroralnega prevelikega odmerka cinkovih soli (sulfata ali glukonata). Petintridesetletna ženska je umrla petega dne po zaužitju 6 g cinka (40-kratni predlagani terapevtski odmerek), smrt so pripisali ledvični odpovedi in hemoragičnemu pankreatitisu s hiperglikemično komo. Enak odmerek ni povzročil nobenih simptomov razen bruhanja pri mladostniku, ki so ga zdravili z izpiranjem celotnega črevesja. Drug mladostnik, ki je zaužil 4 g cinka, je imel 5 ur pozneje koncentracijo cinka v serumu okrog 50 mg/l, od simptomov in znakov pa samo hudo navzeo, bruhanje in vrtoglavost.

Preveliko odmerjanje je treba zdraviti s čimprejšnjim izpiranjem želodca ali umetno sproženim bruhanjem, da odstranimo neabsorbirani cink. Zdravljenje s keliranjem težkih kovin pride v poštev, če je koncentracija cinka v plazmi močno zvišana (> 10 mg/l).

5.FARMAKOLOŠKE LASTNOSTI

5.1Farmakodinamične lastnosti

Farmakoterapevtska skupina: razna zdravila za bolezni prebavil in presnove, Oznaka ATC: A16AX05.

Wilsonova bolezen (hepatolentikularna degeneracija) je avtosomna recesivna presnovna napaka v izločanju bakra iz jeter v žolč. Kopičenje bakra v jetrih povzroči okvaro jetrnih celic in končno cirozo. Ko je kapaciteta jeter za shranjevanje bakra presežena, se začne baker sproščati v kri in ga privzemajo mesta zunaj jeter, na primer možgani, kjer povzroča gibalne motnje in duševne znake. Bolniki lahko klinično kažejo prevladujoče jetrne, nevrološke ali psihiatrične simptome.

Aktivna sestavina cinkovega acetata dihidrata je cinkov kation, ki blokira črevesno absorpcijo bakra iz hrane in reabsorpcijo endogeno izločenega bakra. Cink v enterocitu sproži nastajanje metalotioneina, beljakovine, ki veže baker in s tem prepreči njegov prenos v kri. Vezani baker se nato po odluščenju črevesnih celic odstrani iz telesa z blatom.

Farmakodinamične raziskave presnove bakra pri bolnikih z Wilsonovo boleznijo so obsegale tudi določanje neto ravnovesja bakra in privzema radioaktivno označenega bakra. Izkazalo se je, da je dnevna shema odmerjanja 150 mg Wilzina v treh razdeljenih odmerkih učinkovita, saj je pomembno zmanjšala absorpcijo bakra in povzročila negativno bilanco bakra.

5.2Farmakokinetične lastnosti

Ker je mehanizem delovanja cinka vpliv na privzem bakra na ravni črevesne celice, farmakokinetične ocene na podlagi koncentracij cinka v krvi ne nudijo koristnih podatkov o biološki uporabnosti cinka na mestu delovanja.

Cink se absorbira v tankem črevesu, kinetika njegove absorpcije pa kaže tendenco nasičenja pri naraščajočih odmerkih. Frakcijska absorpcija cinka je negativno korelirana z vnosom cinka. Pri običajnem vnosu s hrano (7-15 mg/dan), sega od 30 do 60 %, pri farmakoloških odmerkih po 100 mg/dan pa se zmanjša na 7 %.

V krvi se okrog 80 % absorbiranega cinka porazdeli v eritrocite, večina preostalega cinka pa se veže na albumine in druge plazemske beljakovine. Glavno skladišče cinka so jetra in raven cinka v jetrih se med vzdrževalnim zdravljenjem s cinkom zviša.

Razpolovni čas odstranjevanja cinka iz plazme je pri zdravih osebah po odmerku 45 mg okrog 1 ura. Cink se odstranjuje iz telesa predvsem z izločanjem v blatu, razmeroma malo pa se ga izloča v urinu in znoju. Daleč največji del izločanja z blatom gre na račun prehoda neabsorbiranega cinka, nekaj pa tudi na račun endogenega izločanja v črevo.

5.3Predklinični podatki o varnosti

Predklinične študije so opravili s cinkovim acetatom in z drugimi cinkovimi solmi. Farmakološki in toksikološki podatki, ki so na voljo, kažejo veliko podobnost med posameznimi cinkovimi solmi in med različnimi živalskimi vrstami.

Peroralna LD50 je približno 300 mg cinka/kg telesne teže (okrog 100 do 150-krat več od terapevtskega odmerka za človeka). Študije toksičnosti ponavljajočih se odmerkov so pokazale, da je NOEL (raven, pri kateri ni opaznega učinka) okrog 95 mg cinka/kg telesne teže (okrog 48-krat več od terapevtskega odmerka za človeka).

Teža dokaznega materiala iz testov in vitro in in vivo kaže, da cink nima klinično pomembne genotoksične aktivnosti.

Študije toksičnosti za razmnoževanje, opravljene z različnimi cinkovimi solmi, niso pokazale znakov klinično pomembne toksičnosti za zarodek ali plod ali znakov teratogenosti.

Z cinkovega acetata dihidratom niso opravili konvencionalnih študij kancerogenosti.

6.FARMACEVTSKI PODATKI

6.1Seznam pomožnih snovi

Vsebina kapsule koruzni škrob magnezijev stearat

Ovoj kapsule

želatina

titanov dioksid (E171) briljantno modro FCF (E133)

Tiskarsko črnilo

črni železov oksid (E172) šelak

6.2Inkompatibilnosti

Navedba smiselno ni potrebna.

6.3Rok uporabnosti

3 leti.

6.4Posebna navodila za shranjevanje

Shranjujte pri temperaturi do 25 °C.

6.5Vrsta ovojnine in vsebina

Plastenka iz belega HDPE s pokrovčkom iz polipropilena in HDPE in vsebuje polnilo (zvitek vate). Vsaka plastenka vsebuje 250 kapsul.

6.6Posebni varnostni ukrepi za odstranjevanje

Ni posebnih zahtev.

7.IMETNIK DOVOLJENJA ZA PROMET

Orphan Europe SARL

Immeuble “Le Wilson”

70, avenue du Général de Gaulle F-92800 Puteaux

Francija

8.ŠTEVILKA (ŠTEVILKE) DOVOLJENJA (DOVOLJENJ) ZA PROMET

EU/1/04/286/001

9.DATUM PRIDOBITVE/PODALJŠANJA DOVOLJENJA ZA PROMET

Datum prve pridobitve dovoljenja za promet: 13 oktober 2004

Datum zadnjega podaljšanja dovoljenja za promet: 13 oktober 2009

10.DATUM ZADNJE REVIZIJE BESEDILA

Podrobne informacije o zdravilu so objavljene na spletni strani Evropske agencije za zdravila (EMEA) http://www.emea.europa.eu

1. IME ZDRAVILA

Wilzin 50 mg trde kapsule

2. KAKOVOSTNA IN KOLIČINSKA SESTAVA

Ena trda kapsula vsebuje 50 mg cinka (kar ustreza 167,84 mg cinkovega acetata dihidrata).

Pomožne snovi:

Ena kapsula vsebuje 1,75 mg vsebuje barvilo oranžno FCF (E110)

Za celoten seznam pomožnih snovi glejte poglavje 6.1.

3. FARMACEVTSKA OBLIKA

Trda kapsula.

Kapsula z oranžnim neprozornim pokrovom in telesom, z napisom "93-377”.

4. KLINIČNI PODATKI

4.1 Terapevtske indikacije

Zdravljenje Wilsonove bolezni.

4.2 Odmerjanje in način uporabe

Zdravljenje z Wilzinom se mora uvesti pod nadzorom zdravnika, ki je izkušen v zdravljenju Wilsonove bolezni (glejte poglavje 4.4). Zdravljenje z Wilzinom traja vse življenje.

Odmerjanje pri presimptomatskih bolnikih je enako kot pri simptomatskih bolnikih. Wilzin je na voljo v trdih kapsulah po 25 mg in 50 mg.

Odrasli:

Običajen odmerek je 50 mg trikrat na dan, največji odmerek je 50 mg petkrat na dan.

Otroci in mladostniki:

Pri otrocih, mlajših od 6 let, je na voljo zelo malo podatkov, ker pa je bolezen povsem penetrantna, je treba čimprej pretehtati možnost profilaktičnega zdravljenja. Priporočen odmerek je:

-od 1 do 6 let: 25 mg dvakrat na dan

-od 6 do 16 let, če je telesna masa manjša od 57 kg: 25 mg trikrat na dan

-od 16 let naprej ali če je telesna masa večja od 57 kg: 50 mg trikrat na dan.

Nosečnice:

Navadno je učinkovit odmerek 25 mg trikrat na dan, vendar je treba odmerjanje prilagoditi koncentracijam bakra (glejte poglavje 4.4 in poglavje 4.6).

V vseh primerih je treba odmerjanje prilagoditi glede na terapevtsko spremljanje (glejte poglavje 4.4).

Wilzin je treba jemati na prazen želodec, vsaj 1 uro pred obroki ali 2-3 ure po obrokih. Če bolnikov želodec ne prenaša zdravila, kar se pogosto dogaja pri jutranjem odmerku, lahko bolnik ta odmerek preloži na sredino dopoldneva, na čas med zajtrkom in kosilom. Wilzin se lahko vzame tudi z malo beljakovin, na primer mesa (glejte poglavje 4.5).

Pri otrocih, ki ne morejo požirati kapsul, je treba kapsule odpreti in njihovo vsebino suspendirati v malo vode (ki je lahko oslajena s sladkorjem ali sirupom).

Kadar bolniku, ki se zdravi s kelatorji, zamenjujemo kelatorje z Wilzinom za vzdrževalno zdravljenje, je treba zdravljenje s kelatorji vzdrževati in nadaljevati skupaj z Wilzinom še 2 do 3 tedne, ker toliko časa traja, da zdravljenje s cinkom povzroči maksimalno indukcijo metalotioneina in popolno blokado absorpcije bakra. Med vzetjem kelatorja in Wilzina mora miniti vsaj 1 ura.

4.3 Kontraindikacije

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov.

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi

Cinkov acetat dihidrat zaradi njegovega počasnega začetka delovanja ne priporočamo za začetno zdravljenje simptomatskih bolnikov. Simptomatske bolnike je treba v začetku zdraviti z enim od kelatorjev; ko koncentracije bakra padejo pod prag toksičnosti in se bolniki klinično stabilizirajo, pride v poštev vzdrževalno zdravljenje z Wilzinom.

Kljub temu bi lahko, tačas ko čakamo, da se v dvanajstniku začne nastajanje metalotioneina, ki ga sproži cink in ki povzroči učinkovito inhibicijo absorpcije bakra, pri simptomatskih bolnikih v začetku uporabili cinkov acetat dihidrat v kombinaciji s kelatorjem.

Čeprav je klinično poslabšanje redko, se lahko pojavi v začetku zdravljenja, kot poročajo tudi za kelatorje. Ni jasno, ali je to povezano z mobilizacijo zalog bakra ali z naravnim potekom bolezni. V tem položaju je priporočljiva sprememba zdravljenja.

Kadar bolnikom s portalno hipertenzijo, ki se zdravijo s kakim kelatorjem, ki jim gre dobro in ki dobro prenašajo zdravljenje, zamenjujemo kelator z Wilzinom, je potrebna previdnost. Dva bolnika iz skupine 16 bolnikov sta umrla zaradi dekompenzacije jeter in napredovale portalne hipertenzije, potem ko sta prešla s penicilamina na zdravljenje s cinkom.

Terapevtsko spremljanje

Cilj zdravljenja je vzdrževanje koncentracije prostega bakra v plazmi (ki je znan tudi kot neceruloplazminski plazemski baker) pod 250 mikrogramov/l (normalna koncentracija: 100-150 mikrogramov/l) in izločanje bakra z urinom pod 125 mikrogrami/24 ur (normalno:

< 50 mikrogramov/24 ur). Neceruloplazminski plazemski baker izračunamo tako, da od celotnega plazemskega bakra odštejemo baker, vezan na ceruloplazmin, pri čemer upoštevamo, da vsak miligram ceruloplazmina vsebuje 3 mikrograme bakra.

Izločanje bakra z urinom je natančen odsev obremenitve telesa z odvečnim bakrom samo takrat, ko se bolniki ne zdravijo s kelatorji. Raven bakra v urinu se pri zdravljenju s kelatorji, na primer s penicilaminom ali trientinom, navadno zviša.

Raven bakra v jetrih ni uporabna za uravnavanje zdravljenja, ker ne razlikuje med potencialno toksičnim prostim bakrom in bakrom, vezanim na metalotionein.

Pri zdravljenih bolnikih je lahko določanje cinka v urinu in/ali plazmi koristno merilo tega, koliko se bolniki držijo navodil za zdravljenje. Vrednosti cinka v urinu, večje od 2 mg/24 ur, in cinka v plazmi, večje od 1250 mikrogramov/l, na splošno kažejo, da se bolnik zadostno drži navodil.

Podobno kot pri vseh sredstvih proti bakru preveč intenzivno zdravljenje prinaša nevarnost pomanjkanja bakra, ki je še posebno škodljiva za otroke in nosečnice, ker je baker potreben za pravilno rast in duševni razvoj. Pri teh skupinah bolnikov naj bodo ravni bakra v urinu vzdrževane malo nad zgornjo mejo normalnih vrednosti ali v visokem delu normalnega območja (t.j., 40 –

50 mikrogramov/24 ur).

Opravljati je treba tudi kontrolne laboratorijske preiskave, s hematološkim nadzorom in določanjem lipoproteinov vred, da odkrijemo zgodnje znake pomanjkanja bakra, na primer anemijo in/ali levkopenijo, ki sta posledica depresije kostnega mozga, in znižanje HDL holesterola in razmerja HDL/celotni holesterol.

Ker lahko pomanjkanje bakra povzroči mielonevropatijo, morajo biti zdravniki pozorni na senzorične in motorične simptome ter znake, ki bi lahko kazali na začetke nevropatije ali mielopatije pri bolnikih, ki se zdravijo z zdravilom Wilzin.

Ovojnica kapsule vsebuje sončno rumeno FCF (E110), ki lahko povzroča alergijske reakcije.

4.5 Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij

Druga sredstva proti bakru

Pri bolnikih z Wilsonovo boleznijo so opravili farmakodinamične študije kombinacije Wilzina (50 mg trikrat na dan) z askorbinsko kislino (1 g enkrat na dan), penicilamina (250 mg štirikrat na dan), in trientina (250 mg štirikrat na dan). Študije niso pokazale pomembnega neto učinka na ravnovesje bakra, čeprav je bilo možno odkriti blago interakcijo cinka s kelatorji (penicilaminom in trientinom) z zmanjšanim izločanjem bakra v blatu, a zvečanim izločanjem bakra v urinu kot pri cinku samem. To je do neke mere verjetno posledica vezave cinka s kelatorjem, s čimer se zmanjša učinek obeh zdravilnih učinkovin.

Ko bolnik, ki se zdravi s kelatorjem, prehaja na zdravljenje z Wilzinom za vzdrževalno zdravljenje, je treba zdravljenje s kelatorjem vzdrževati in zdravili sočasno uporabljati še 2 do 3 tedne, ker traja toliko časa, da zdravljenje s cinkom inducira maksimalno indukcijo metalotioneina in popolno blokado absorpcije bakra. Med vzetjem kelatorja in Wilzina mora miniti vsaj 1 ura.

Druga zdravila

Absorpcijo cinka lahko zmanjšajo dodatki železa in kalcija, tetraciklini in spojine, ki vsebujejo fosfor, medtem ko cink lahko zmanjša absorpcijo železa, tetraciklinov in fluorokinolonov.

Hrana

Študije sočasnega jemanja cinka s hrano, opravljene na zdravih prostovoljcih, so pokazale, da so absorpcijo cinka pomembno upočasnile številne vrste hrane (med drugim kruh, trdo kuhana jajca, kava in mleko). Snovi v hrani, posebno fitati in vlaknine, vežejo cink in mu preprečujejo vstop v črevesne celice. Zdi pa se, da absorpcijo še najmanj ovirajo beljakovine.

4.6 Nosečnost in dojenje

Nosečnost

Podatki, zbrani pri omejenem številu izpostavljenih nosečnosti pri bolnicah z Wilsonovo boleznijo ne kažejo na možnost škodljivih vplivov cinka na zarodek/plod in mater. Pri 42 nosečnostih so poročali o 5 splavih in 2 okvarah ploda (mikrocefalija in operabilne srčne hibe).

Študije na živalih, opravljene z različnimi cinkovimi solmi, niso pokazale neposrednih ali posrednih škodljivih vplivov na nosečnost, razvoj zarodka/plodu, porod ali postnatalni razvoj (glejte poglavje 5.3).

Izredno pomembno je, da nosečnice z Wilsonovo boleznijo med nosečnostjo nadaljujejo z zdravljenjem. O tem, katero zdravilo naj se uporabi, cink ali kelator, naj odloči zdravnik. Potrebne so prilagoditve odmerka, ki bodo zagotovile, da plodu ne bo manjkalo bakra, in obvezno je skrbno spremljanje bolnice (glejte poglavje 4.4)

Dojenje

Cink se izloča v materino mleko in pri dojenčku se lahko pojavi pomanjkanje bakra, povzročeno s cinkom. Zato se je treba dojenju med zdravljenjem z Wilzinom izogibati.

4.7 Vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji

Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile izvedene.

4.8 Neželeni učinki

Neželeni učinki, o katerih poročajo, so navedeni spodaj po organskih sistemih in po pogostosti.

Pogostost je opredeljena kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥1/100 do < 1/10), redki (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (<1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Sistemski organski razred

Neželeni učinki zdravila

 

 

 

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

občasni:

sideroblastna anemija, levkopenija

 

 

 

Bolezni prebavil

pogosti:

draženje želodca

 

 

 

Preiskave

pogosti:

zvišanje amilaze, lipaze in alkalne

 

 

fosfataze v krvi

 

 

 

Anemija je lahko mikrocitna, normocitna ali makrocitna in je pogosto povezana z levkopenijo. Preiskava kostnega mozga navadno pokaže značilne “obročaste sideroblaste” (t.j., razvijajoče se rdeče krvničke, ki vsebujejo z železom nabite paranuklearne mitohondrije). Ti utegnejo biti zgodnji znak pomanjkanja bakra in se utegnejo po zmanjšanju odmerjanja cinka hitro popraviti. Razlikovati pa jih moramo od hemolitične anemije, ki se pogosto pojavi, kadar je pri neobvladani Wilsonovi bolezni zvišan prosti baker v serumu.

Najpogostejši neželeni učinek je draženje želodca. Navadno so težave najhujše pri prvem jutranjem odmerku in po prvih dneh zdravljenja izginejo. Preložitev prvega odmerka na sredino dopoldneva ali jemanje odmerka z malo beljakovin navadno olajša simptome.

Po nekaj tednih zdravljenja se lahko pojavi zvišanje serumske alkalne fosfataze, amilaze in lipaze, koncentracije se navadno vrnejo v območje visokih normalnih vrednosti po enem do dveh letih zdravljenja.

4.9 Preveliko odmerjanje

V literaturi so poročali o treh primerih akutnega peroralnega prevelikega odmerka cinkovih soli (sulfata ali glukonata). Petintridesetletna ženska je umrla petega dne po zaužitju 6 g cinka (40-kratni predlagani terapevtski odmerek), smrt so pripisali ledvični odpovedi in hemoragičnemu pankreatitisu s hiperglikemično komo. Enak odmerek ni povzročil nobenih simptomov razen bruhanja pri mladostniku, ki so ga zdravili z izpiranjem celotnega črevesja. Drug mladostnik, ki je zaužil 4 g cinka, je imel 5 ur pozneje koncentracijo cinka v serumu okrog 50 mg/l, od simptomov in znakov pa samo hudo navzeo, bruhanje in vrtoglavost.

Preveliko odmerjanje je treba zdraviti s čimprejšnjim izpiranjem želodca ali umetno sproženim bruhanjem, da odstranimo neabsorbirani cink. Zdravljenje s keliranjem težkih kovin pride v poštev, če je koncentracija cinka v plazmi močno zvišana (> 10 mg/l).

5. FARMAKOLOŠKE LASTNOSTI

5.1 Farmakodinamične lastnosti

Farmakoterapevtska skupina: razna zdravila za bolezni prebavil in presnove, Oznaka ATC: A16AX05.

Wilsonova bolezen (hepatolentikularna degeneracija) je avtosomna recesivna presnovna napaka v izločanju bakra iz jeter v žolč. Kopičenje bakra v jetrih povzroči okvaro jetrnih celic in končno cirozo. Ko je kapaciteta jeter za shranjevanje bakra presežena, se začne baker sproščati v kri in ga privzemajo

mesta zunaj jeter, na primer možgani, kjer povzroča gibalne motnje in duševne znake. Bolniki lahko klinično kažejo prevladujoče jetrne, nevrološke ali psihiatrične simptome.

Aktivna sestavina cinkovega acetata dihidrata je cinkov kation, ki blokira črevesno absorpcijo bakra iz hrane in reabsorpcijo endogeno izločenega bakra. Cink v enterocitu sproži nastajanje metalotioneina, beljakovine, ki veže baker in s tem prepreči njegov prenos v kri. Vezani baker se nato po odluščenju črevesnih celic odstrani iz telesa z blatom.

Farmakodinamične raziskave presnove bakra pri bolnikih z Wilsonovo boleznijo so obsegale tudi določanje neto ravnovesja bakra in privzema radioaktivno označenega bakra. Izkazalo se je, da je dnevna shema odmerjanja 150 mg Wilzina v treh razdeljenih odmerkih učinkovita, saj je pomembno zmanjšala absorpcijo bakra in povzročila negativno bilanco bakra.

5.2 Farmakokinetične lastnosti

Ker je mehanizem delovanja cinka vpliv na privzem bakra na ravni črevesne celice, farmakokinetične ocene na podlagi koncentracij cinka v krvi ne nudijo koristnih podatkov o biološki uporabnosti cinka na mestu delovanja.

Cink se absorbira v tankem črevesu, kinetika njegove absorpcije pa kaže tendenco nasičenja pri naraščajočih odmerkih. Frakcijska absorpcija cinka je negativno korelirana z vnosom cinka. Pri običajnem vnosu s hrano (7-15 mg/dan), sega od 30 do 60 %, pri farmakoloških odmerkih po 100 mg/dan pa se zmanjša na 7 %.

V krvi se okrog 80 % absorbiranega cinka porazdeli v eritrocite, večina preostalega cinka pa se veže na albumine in druge plazemske beljakovine. Glavno skladišče cinka so jetra in raven cinka v jetrih se med vzdrževalnim zdravljenjem s cinkom zviša.

Razpolovni čas odstranjevanja cinka iz plazme je pri zdravih osebah po odmerku 45 mg okrog 1 ura. Cink se odstranjuje iz telesa predvsem z izločanjem v blatu, razmeroma malo pa se ga izloča v urinu in znoju. Daleč največji del izločanja z blatom gre na račun prehoda neabsorbiranega cinka, nekaj pa tudi na račun endogenega izločanja v črevo.

5.3 Predklinični podatki o varnosti

Predklinične študije so opravili s cinkovim acetatom in z drugimi cinkovimi solmi. Farmakološki in toksikološki podatki, ki so na voljo, kažejo veliko podobnost med posameznimi cinkovimi solmi in med različnimi živalskimi vrstami.

Peroralna LD50 je približno 300 mg cinka/kg telesne teže (okrog 100 do 150-krat več od terapevtskega odmerka za človeka). Študije toksičnosti ponavljajočih se odmerkov so pokazale, da je NOEL (raven, pri kateri ni opaznega učinka) okrog 95 mg cinka/kg telesne teže (okrog 48-krat več od terapevtskega odmerka za človeka).

Teža dokaznega materiala iz testov in vitro in in vivo kaže, da cink nima klinično pomembne genotoksične aktivnosti.

Študije toksičnosti za razmnoževanje, opravljene z različnimi cinkovimi solmi, niso pokazale znakov klinično pomembne toksičnosti za zarodek ali plod ali znakov teratogenosti.

Z cinkovega acetata dihidratom niso opravili konvencionalnih študij kancerogenosti.

6. FARMACEVTSKI PODATKI

6.1 Seznam pomožnih snovi

Vsebina kapsule koruzni škrob magnezijev stearat

Ovoj kapsule

želatina

titanov dioksid (E171) sončno rumena FCF (E110)

Tiskarsko črnilo

črni železov oksid (E172) šelak

6.2 Inkompatibilnosti

Navedba smiselno ni potrebna.

6.3 Rok uporabnosti

3 leti.

6.4 Posebna navodila za shranjevanje

Shranjujte pri temperaturi do 25 °C.

6.5 Vrsta ovojnine in vsebina

Plastenka iz belega HDPE s pokrovčkom iz polipropilena in HDPE in vsebuje polnilo (zvitek vate). Vsaka plastenka vsebuje 250 kapsul.

6.6Navodila za pripravo in ravnanje z zdravilom

Ni posebnih zahtev.

7. IMETNIK DOVOLJENJA ZA PROMET

Orphan Europe SARL

Immeuble “Le Wilson”

70, avenue du Général de Gaulle F-92800 Puteaux

Francija

8. ŠTEVILKA (ŠTEVILKE) DOVOLJENJA (DOVOLJENJ) ZA PROMET

EU/1/04/286/002

9. DATUM PRIDOBITVE/PODALJŠANJA DOVOLJENJA ZA PROMET

Datum prve pridobitve dovoljenja za promet: 13 oktober 2004

Datum zadnjega podaljšanja dovoljenja za promet: 13 oktober 2009

10. DATUM ZADNJE REVIZIJE BESEDILA

Podrobne informacije o zdravilu so objavljene na spletni strani Evropske agencije za zdravila (EMEA) http://www.emea.europa.eu

Komentarji

A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z
  • Pomoč
  • Get it on Google Play
  • O
  • Info on site by:

  • Presented by RXed.eu

  • 27558

    seznam zdravil na recept